GJtPNFnW4AAxeMl Svet24.si

Hud potres prizadel okolico Vidma; tla so se ...

433132554_2134136413613298_5685619191041566114_n Svet24.si

Policija prekinila iskanje male Danke v Banjskem ...

1663812312-036mv Necenzurirano

Kakšna stavka? Največja zasebna klinika podira ...

janez janša, shod Reporter.si

Kdo ima koga za norca? Janša, večkrat v ...

slovenija portugalska ronaldo 3 Ekipa24.si

Jaaaa!!! Norišnica v Stožicah, Slovenija na ...

skrito-v-raju Njena.si

Edvard Steiner: srčen človek ali velik ...

vinicius Ekipa24.si

Zvezdnik Reala in Brazilije se je zlomil pred ...

Naročilo knjige OZADJE REPORTERJA IN MAGA
Slovenija

Intervju: Tomo Križnar

Deli na:

Tomo Križnar se vrača. Na »prag« Sudana, kjer je leta 2006 njegovo življenje viselo na nitki. »V imenu milostljivega Alaha in na zahtevo slovenskega predsednika dr. Janeza Drnovška«, kot prevedeno citira drobec pomilostitvenega dokumenta, ga je predsednik Sudana takrat pomilostil obsodbe na dve leti in pol zaporne kazni. 18. februarja Tomo odpotuje v Čad.

Tomo Križnar se vrača. Na »prag« Sudana, kjer je leta 2006 njegovo življenje viselo na nitki. »V imenu milostljivega Alaha in na zahtevo slovenskega predsednika dr. Janeza Drnovška«, kot prevedeno citira drobec pomilostitvenega dokumenta, ga je predsednik Sudana takrat pomilostil obsodbe na dve leti in pol zaporne kazni. 18. februarja Tomo odpotuje v Čad.

Tomo, kako vidite »ta trenutek« oziroma človeštvo v njem?

Opažam, da ne sanjamo več. Ne želimo si več velikih, dobrih stvari. Ne prihaja nam na misel, da bi Zemljo prekopali in naredili cveteč vrt, da bi zgradili boljši svet, da bi ustavili najhujše krivice. Tega ni, nikjer skoraj več okoli nas. Opažam pa strah. Strah, namesto sanj. Strah, vsepovsod duši strah.

Strah pred čim?

Strah, da bomo kaznovani. Leta in leta smo govorili, s komer koli sem govoril: »Tako ne bo šlo dolgo, to je preveč zdaj.« Kaj je preveč zdaj? Deset let naše neodvisnosti in demokracije nas je zasulo s smetmi. Zdaj vse to imamo, večina ima, hkrati vsi lahko kupujejo, bolj ali manj res večina kupuje v supermarketih ... Dobili smo, kar smo si tako želeli. In zdaj: prazno.

Kaj sledi?

Namesto da se izpostavimo kazni in žrtvujemo najbolj nedolžne, kot so ob zatonu svojih civilizacij počeli Azteki, Maji in Inki … Ko so tja prišli Španci, so po njihovih poročilih Azteki žrtvovali 30.000 ljudi na piramidi v strahu, da sonce ne bo več vzšlo, prepričani, da so toliko grešili, da zato sonce ne bo več vzšlo, ne bo jih več obsijalo, ne bo jih več grelo, ne bo več koruza obrodila, ne bodo se več živali množile, otroci se ne bodo več rojevali, vse bo obstalo. Najboljše so žrtvovali – svoje so žrtvovali. Prvotno je kri dal šaman oziroma glavni vodja plemena. Veliki Maja se je zabodel v žilo v penisu, njegova žena pa se je zabodla v žilo v jeziku: kri sta kapnila na zelen list in list vrgla v ogenj – simbolično, ker kri je bila substanca z največ življenjske sile, so verjeli Maji in Azteki. Zato so dajali kri nazaj, da bi vsaj nekaj simbolično vrnili v verigo življenja, da bi jih ta spet obdarila, podobno kot se gnoji zemljo, da obrodi, boljše obrodi. Po tej logiki so žrtvovali staroselci Amerike, preden so postali mestni, urbani Indijanci in vse obrnili na glavo ter namesto krvi vladarjev začeli žrtvovati kri nedolžnih mladih fantov.

In »mi«?

Mi pa tudi, kot kaže, smo zdajle pripravljeni žrtvovati življenja najboljših mladih fantov. Koliko smo jih v 1. svetovni vojni žrtvovali v Doberdobu? Na eni strani so bili Slovenci, živeči v Italiji, na drugi strani Slovenci, ki so živeli v Avstriji, pa so jih nagnali drugega proti drugemu. Medtem ko so se naši pobijali, so na Dunaju in v Rimu plesali. In jedli, se gostili ter slavili boga. Strah me je strahu množice. Kadar je ljudi strah, se odzovejo kot živali. Škodujejo si. Najprej se odpovejo osnovnim svoboščinam, osnovnim pravicam, postanejo čreda, ne upajo si več po svoje misliti, ne upajo si več biti jaz, le še listi so na drevesu – nenadoma so dlake na živali. Samo dlake na živali. Vse nas to stiska.

Kako iz te stiske?

Mislim, da je izhod iz te stiske akcija. Dobro premišljena akcija. Takoj je bolje, čim se začne akcija. Takoj odleže. Takoj se energije začnejo sproščati v smeri ene poti, namesto da zamočvirjajo, zastrupljajo in pohabljajo s kristali v zglobih.

Kakšno akcijo imate v mislih?

Ja, »sakrabolt«: človek, da se ozreš okoli sebe in pogledaš, kje si, se vprašaš, kdo si, od kod si prišel in kam ti je pot. To bo dalo odgovor, kaj nam je zdaj storiti. Mislim, da imamo ljudje misijo, da naredimo ta planet živ. Mi smo informacijska hrbtenica planeta. Mi smo čutila planeta. Skozi nas planet govori, se ozavešča, se zbuja iz dolgega spanja. Zavest, zavest! Če si v čistem umu, če ni bolečine, če ni strahov, vidiš take nebeške višave in take neznanske globine, skrivnosti, da lahko uvidiš, da nam je pot delati to, kar so že predniki delali. Treba je razsvetliti planet. Treba ga je narediti občutljivega, čutnega in takega, da se bo zavedal samega sebe. Mi, namesto da se zdajle pripravljamo na spopad, moramo na vseh koncih planeta – tisti, ki se tega zavedamo in dobro mislimo – narediti vse, da ne bi šli v nove vojne. »Party« se končuje – naravnih virov zmanjkuje, nafte ni več za vse. Mi pa medtem nismo izumljali, nismo presegali, mi smo toliko časa samo lenarili in se razvajali. Zato smo v stiski. Samo novo rojstvo nas lahko reši. Čutim, kot da smo v maternici – smo že med nogami, med kostmi, že lezemo ven, nas že potiska, nas že stiska.

VEČ V TISKANI IZDAJI