Ljubezen do glasbe, uspehi doma in v tujini, dolge turneje, zavist, škodoželjnost, veliko lepih trenutkov, pa tudi toliko odrekanja. Vse to je na svoji koži izkusil velikan slovenske narodno-zabavne glasbe Slavko Avsenik, ki jev tem letu praznoval 80. rojstni dan. Čeprav že nekaj časa ne nastopa tako kot nekoč, ga glasba še vedno spremlja na vsakem koraku.
So prazniki zdaj kaj drugačni, ko ne nastopate? Za marsikaterega glasbenika so namreč prazniki najbolj delavni. Je bilo tako tudi z vami?Niti ne. Takrat, ko smo še nastopali v tujini, smo vedno tako načrtovali, da smo šli domov prav za božič in novo leto. Ker smo bili vse leto zdoma, smo bili srečni, da smo lahko vsaj nekaj prazničnih dni preživeli doma z bližnjimi. Zame v tem pogledu sedaj ni kakšne velike razlike. Edina razlika je ta, da je družina, s katero preživljam praznike, sedaj veliko večja, kot je bila takrat.
V preteklosti ste bili kar naprej na turnejah, veliko potovali. Kakšen je bil občutek, ko ste se vendarle ustalili doma?
Po eni strani je bilo to zelo v redu. Toliko smo bili zdoma, da smo si že zelo želeli končati s tem. Žal je na to odločitev na koncu vplivala tudi bolezen oziroma poškodba vratu in hrbtenice.
Na skoraj vseh fotografijah vas poznamo po tem, da ste imeli v rokah harmoniko. Menda danes ne poprimete več za harmoniko zaradi zdravstvenih težav?
Tudi zaradi zdravstvenih težav, drugače pa zdaj večinoma delam samo še kompozicije. Na harmoniko bolj vesele stvari, na klavir pa, čeprav ga ne obvladam najboljše, bolj sentimentalne melodije. V Ljubljani imam tudi harmoniko, ampak me ne zamika kaj dosti.
Prav s harmoniko je povezanih tudi precej vaših znanih anekdot, denimo tista, da ste iz vojske dni dni potovali domov po harmoniko.
Res je, iz vojske sem devet dni potoval domov. Potem pa še nazaj. V vojski so me med drugim sprejeli v vojaško športno društvo Partizan in naslednjič sem v Kranjsko Goro potoval kot skakalec. Harmonika je bila ves čas z mano in povsod dobrodošla. Fantje v vojski so radi videli, da sem nanjo zaigral kaj veselega.
Prve ne pozabiš nikoli, pravijo. Se spominjate, kdaj ste dobili prvo harmoniko?
Kar precej časa, mislim da dve, tri leta, sem bil brez svoje harmonike, potem pa mi je gospod Kavalar, pleskarski mojster z Jesenic, podaril harmoniko Hohner Verdi III. Takrat je bil zame pravi čudež, da sem tako prišel do harmonike.
Na čigavo ste prej igrali?
Žena je imela prej malo hohnerco. Ne vem, kaj se je zgodilo z njo. V vojski sem sicer imel tisto Verdi, a so mi jo ukradli.
Menda ste imeli prej svoj ansambel kot pa svojo harmoniko …
Ja, ko smo začeli igrati v Gorenjskem kvintetu, sem bil še kar brez svoje harmonike. Težek začetek, ampak je vseeno šlo. Bili so drugačni časi.
Kakšna se vam zdi narodno-zabavna glasba, ki jo ansambli danes ustvarjajo, v primerjavi z glasbo, ki ste jo vi pred leti igrali? Kje so največje razlike?
Razlika je predvsem ta, da je danes zelo veliko ansamblov, pa eden boljši kot drugi. To glasbo, kar se tiče trobente, klarineta, lahko igrajo samo šolani inštrumentalisti. In ko jih kdaj tako poslušam, kar verjeti ne morem, da tako dobro igrajo. To je res super.
Pa slovenska turbofolk glasba, nekakšna mešanica narodno-zabavne glasbe in modernejših zvrsti?
Ti glasbeniki so si ustvarili svoj stil in videti je, da je v redu. Vsi, tudi oni, so odvisni od publike. Je pa vse skupaj posrečeno, nekaj drugačnega od nas, še bolj veselo. Zdi se mi kar v redu. Samo da je narod zadovoljen.
VEČ V TISKANI IZDAJI