Ob rusko-ukrajinskem sporu zaradi plina je znova postalo aktualno vprašanje odvisnosti Slovenije od tujine, tudi glede plina. V Slovenijo je prišel tudi prvi mož ruskega Gazproma Aleksej Miller. Kako ocenjujete možnost poteka plinovoda Južni tok čez Slovenijo?
Osebno sem naklonjen Južnemu toku, ker zmanjšuje odvisnost Slovenije od rusko-ukrajinskih sporov, ne pa tudi od ruskega plina. Zato je v strateškem interesu Slovenije tudi projekt Nabucco, pa plinski terminali, npr. na Krku, medtem ko plinskim terminalom v Tržaškem zalivu, tudi koprskemu, nisem naklonjen.
Zakaj?
Podpiram gradnjo in umestitev v okolje tistih energetskih objektov, ki imajo tudi podporo lokalne skupnosti, tako kot npr. drugi blok Nuklearne elektrarne Krško, blok šest v Termoelektrarni Šoštanj, ne pa tudi gradnje hidroelektrarn na Muri, ker jih lokalna skupnost ne podpira. Podobno menim za plinski terminal v Kopru. Čeprav naj bi bila tehnologija, ki bi bila pri gradnji tega terminala uporabljena, bistveno sodobnejša od tiste, ki bi jo uporabili pri gradnji plinskih terminalov na italijanski strani Tržaškega zaliva. Plinski terminal v Kopru bi bil namreč zaradi principa kogeneracije, poleg terminala bi stala tudi plinska elektrarna, kjer bi porabili določen del energije, varnejši za okolje kot npr. italijanska. Če lokalna skupnost in javnost v Sloveniji menita, da na slovenski obali ni prostora za gradnjo plinskega terminala, tega pač ne bo.
Kaj zavira sklenitev sporazuma med Slovenijo in Rusijo glede Južnega toka, vprašanje lastništva?
Glede tega projekta je odprtih precej vprašanj, dokler teh ne bomo razrešili, med drugim vprašanja lastništva, sporazuma ne bomo podpisali. Slovenija v projektu ne želi imeti manjšinskega deleža, kot je to sprva predlagal Gazprom. Poleg tega npr. še vedno niso določene vstopne točke plinovoda v Sloveniji, ni izdelana študija investicijskih možnosti za ta projekt, niso podpisane dolgoročne pogodbe za zagotavljanje količine plina, prav tako pa ni znana količina plina, ki bi tekla čez Slovenijo.
Torej manjšinski delež pri projektu čez Slovenijo ne pride v poštev?
Ne. Potrebno je namreč tudi upoštevati, da slovensko podjetje Geoplin Plinovodi, ki gradi infrastrukturo na velikem delu trase, kjer bo potekal Južni tok, načrtuje ustrezno infrastrukturo do leta 2012. V slovenskih energetskih načrtih je ta trasa že upoštevana, zato bo potrebno preveriti, če se naši strateški interesi ujemajo. Južni tok ni edini plinovod, ki gre oz. bo šel čez Slovenijo.
Ali nameravate sicer nadaljevati politiko vašega predhodnika Andreja Vizjaka na področju energetike. Koalicijska pogodba predvideva reorganizacijo elektrodistribucijskih podjetij.
To področje je pred kratkim revidiralo Računsko sodišče RS, ki je revidiralo tudi delovanje sistemskega operaterja distribucijskega omrežja in njegovo razmerje do elektrodistribucijskih podjetij ter ugotovilo vrsto pomanjkljivosti. Kot resorni minister se bom trudil, da bomo ta priporočila čim bolj upoštevali.
Elektrodistribucijska podjetja naj bi ostala v državni lasti, dodatno pa bi pritegnili zasebni kapital. Ali je organizacija prodaje elektrike iz NEK, ki jo prodaja GEN-I, ki je v polovični lasti Gorenja in Istrabenza, v tej smeri?
V okviru GEN Energije obstaja komercialna pogodba, s katero pa nisem seznanjen in je ne morem komentirati.
Ali boste ponovno združili proizvajalce elektrike?
Nasprotoval sem razbitju Holdinga Slovenske elektrarne (HSE) na več delov. V času, ko se vsa evropska energetska podjetja združujejo, je nesmiselno, da že tako majhno slovensko energetiko še bolj drobimo. Osnovni cilj bi moral biti, da je skupno energetsko podjetje sposobno tudi internacionalizacije, biti dejaven akter združevanja in prevzemov na področju jugovzhodne Evrope. Z razbitjem se je ta možnost zmanjšala. Osebno se bom zavzemal za združevanje v slovenski energetiki bodisi na ravni poslovnih funkcij ali kako drugače. Sedaj je še prezgodaj govoriti o konkretnem načinu povezovanja. Ko bo pripravljen, ga bom ustrezno verificiral znotraj strokovne javnosti, vlade in tudi v opoziciji.
Kako je s povečanjem domačih zmogljivosti pri pridobivanju energije?
Trenutna stopnja samozadostnosti oskrbe Slovenije z energijo je 52 odstotkov. Na področju nafte in zemeljskega plina smo seveda zaradi naravnih omejitev zelo odvisni od tujine. Na področju elektrike je mogoče zagotoviti domače zmogljivosti, pri čemer gre za dolgoročne projekte. Slovenija je z izgradnjo zmogljivosti na spodnji Savi pokrila samo povečanje porabe elektrike v zadnjih dveh letih. Blok šest v Šoštanju je zame nujnost, pri čemer pa mora biti gradnja stroškovno obvladljiva. Enako velja za drugi blok nuklearke.
Kako daleč so študije o podaljšanju obratovanja nuklearke?
Zavzemam se, da bi ohranili čim bolj uravnotežen portfelj pridobivanja električne energije, pri čemer je jedrska energija zelo pomembna. Zelo sem ji naklonjen, seveda pa je treba upoštevati vse ekološke in varnostne vidike in tudi rešiti vprašanje odlaganja nizko- in srednjeradioaktivnih odpadkov. Če bi bilo to vprašanje že rešeno, bi lahko precej pospešili gradnjo drugega bloka NEK. Pred morebitnim referendumom moramo odgovoriti na vsa pomembna vprašanja.
Ali bi potrebovali drugi blok NEK, če bi Hrvaška prodala svojo polovico elektrarne?
Hrvaška je v preteklosti že veliko govorila o tem, da bi delež prodala, a do tega ni prišlo. Postavljali so nesprejemljivo ceno, tako da je verjetno bolj šlo za taktično igro kot resen poskus izstopa. Drugi blok NEK je potreben. Če bi ustavili vse aktivnosti, povezane z načrtovanjem bloka 2 in računali, da Hrvaška zmanjšala svoj delež, bi si omejili pogajalske možnosti.
Kako ste zadovoljni z delovanjem vodstva HSE?
Delo vodstva ocenjuje nadzorni svet. Brez resne analize težko ocenjujem delo vodstev posameznih energetskih podjetij.
Ali boste sodelovali v svetu za energetiko?
Nisem član sveta za energetiko in ni razloga, da bi v njem sodeloval. Gre za posvetovalni organ predsednika vlade. S predsednikom vlade sva se pogovorila in določila, kaj so vloge posameznih institucij. Kar se tega tiče, med nama ni različnih pogledov, razen da sam menim, da inflacija raznih svetov ni najboljša.
Omenjali ste možnost svojega odstopa.
Večkrat sem že povedal, da se nisem prilepil na mesto funkcije ministra za gospodarstvo. Jasno je, da človek na določeni funkciji vztraja tako dolgo, dokler lahko zasleduje neke vrednote, stališča, usmeritve, v katere verjame. Dokler bo temu tako, ne vidim razloga, da bi se umikal. Če pa bi prišel do neke točke, ko bi ocenil, da zaradi konceptualnih razlik sodelovanje ne bi bilo mogoče, bi ustrezno ukrepal. Vedno se mi je zdelo nenavadno, ko sem gledal posamezne politike, ki so mislili, da je njihova funkcija doživljenjska. Doživljenjskih funkcij v politiki ni.
Kako ocenjujete vlogo kadrovsko-akreditacijskega sveta?
Z oblikovanjem sveta skuša vlada orati ledino in najti način, kako bi v nadzorne svete podjetij, kjer ima pomemben ali večinski delež, imenovala ljudi na čim bolj pregleden način, po strokovnih kriterijih, ne po politični podobnosti. Na celo vrsto nepravilnosti pri upravljanju podjetij nas opozarjajo tudi tuje institucije in to področje si želimo pregledno urediti. V tem smislu je tudi Kas poskus, ki je vreden vse podpore. Kako pa bo deloval, vam ne morem povedati, ker nisem vključen v samo oblikovanje. Želim si, da bi nastala neka profesionalna nepolitična institucija, ki bi znala postaviti merila in temeljne strokovne pogoje, ki jih mora posameznik izpolniti. Ne verjamem, da bo katerikoli minister deloval proti volji sveta, ker potem rok trajanja tega ministra ne bo posebej dolg.
Kako je z nadaljevanjem privatizacije?
Trenutne razmere na finančnih trgih so zelo neprimerne za prodajo deležev države ali paradržavnih skladov. Pogoji so zelo slabi. Delnica Telekoma bolj spominja na "telezlom". Letos pričakujem, da bosta kvečjemu Kapitalska družba (Kad) in Slovenska odškodninska družba (Sod) skušala poiskati strateškega investitorja tam, kjer nimata interesa ostati dolgoročno v podjetju, je pa podjetje potrebno strateškega prestrukturiranja oz. bi z boljšim lastnikom lažje konkuriralo na trgu. Pričakujem, da se bo v drugem delu mandata privatizacija nadaljevala in da bosta Kad in Sod to počela pregledno prek javnih razpisov.
Kaj pa pomoč podjetjem? Govorilo se je o možnostih, da bi država nazaj odkupila deleže v nekaterih družbah, npr. Mercatorju.
Sklada v tej situaciji nimata finančnih virov in ni smiselno, da bi se država zadolževala za nakup deležev, ki jih je že prodala. Hkrati pa ne vemo, ali bo država dobila dovolj sredstev, da bi podprla protikrizne.
NLB naj bi reprogramirala kredite Istrabenzu.
Od državnih bank, NKBM, NLB, pričakujem, da bosta pri svojih poslovnih odločitvah upoštevali svoj poslovni interes in interes slovenskih davkoplačevalcev. V tej situaciji gre za precejšnji moralni hazard, če se bo izkazalo, da je NLB odobrila nek večmesečni moratorij Istrabenzu, hkrati pa je v istem obdobju to zavračala celi vrsti malih in srednjih podjetnikov, ki so potrebovali ta sredstva za določene razvojne investicijske projekte ali obratni kapital. Od državne banke pričakujem, da ima enake vatle tudi za uspešna mala podjetja. Še več, mislim, da bi ta morala imeti prednost pred Istrabenzom, ki se je očitno zapletel v neko nepremišljeno lastniško konsolidacijo. V vodstvih teh bank bi se morali vprašati, kakšna sporočila pošiljajo.
Velja to tudi za Pivovarno Laško?
Velja za vse primere podjetij, kjer je prišlo do lastniške konsolidacije. Banke bi morale imeti enake vatle za vse.
Ali bo imel ukrep subvencioniranja skrajšanega delovnega časa enak učinek, kot bi ga imelo znižanje prispevne stopnje za socialne prispevke za delodajalce?
Po razpravi na ekonomsko socialnem svetu, kjer so sindikati znižanju prispevne stopnje precej nasprotovali, smo se odločili, da bomo namesto tega raje izvedli subvencioniranje skrajšanja delovnega časa. Ocenili smo, da je še bolj ciljno usmerjen na podjetja, ki jih je kriza najbolj prizadela. Osnovni problem pri ukrepih je, da bi si želeli več manevrskega prostora za razbremenitev gospodarstva. Ko smo prevzeli vlado, je minister za finance ugotovil, da imamo za leto 2009 za 600 milijonov evrov proračunskega primanjkljaja. Do maastrichtskega kriterija imamo rezervo v višini okoli 400 milijonov evrov. Ta manevrski prostor smo izkoristili za subvencioniranje skrajšanega delovnega časa. Največja težava krize je, da se zaradi trenutnega upada povpraševanja odpusti delavce, ko pa se bo gospodarska aktivnost oživljala, je vprašanje, v kolikšni meri bo mogoče razvojne ekipe v podjetjih ponovno postaviti.
Dejali ste, da ne veste, ali bo imela država dovolj denarja za izpeljavo sprejetih ukrepov.
Omejeni nismo samo z maastrichtskim kriterijem, ampak, tudi s sposobnostjo zadolževanja države na mednarodnih finančnih trgih. Ko smo šli decembra v to zadolževanje, nismo dobili niti evra. Lahko upamo, da bomo januarja bolj uspešni. Če ne bomo, bomo pred veliko težavo in se bo postavilo vprašanje, kako financirati vse te ukrepe. V tem primeru bi lahko bili v situaciji, ko bo treba zategniti pas celotnemu javnemu sektorju bolj, kot smo to načrtovali, da bi lahko podprli vse zastavljene ukrepe. Ključno vprašanje bo, kako sofinancirati ta primanjkljaj.
Ali bi lahko presegli maastrichtski kriterij treh odstotkov javnofinančnega primanjkljaja?
Ta možnost je odprta. To vprašanje se postavlja tudi vsem ostalim članicam območja evra, ampak nihče ne ve, kaj se bo dogajalo v drugi polovici leta. Za izpeljavo razvojnih ukrepov je pomembno, kako bo Slovenija uspešna pri pridobivanju finančnih sredstev na mednarodnih finančnih trgih. Za našo boniteto AA bi v normalnih okoliščinah rekli, da je zelo dobra, a v teh razmerah, ko na finančnih trgih divja tretja svetovna vojna, je to lahko premalo. Tudi Nemčija z boniteto AAA ni dobila toliko sredstev, kolikor jih je želela. Slovenija ima v osnovi bolj zdrav finančni sistem kot večina članic EU, ampak dodaten problem Slovenije je tudi majhnost, majhne države pa tudi zaradi učinka Islandije nimajo posebno dobrega imidža na mednarodnih finančnih trgih, problem pa je tudi plitkost slovenskega finančnega trga in s tem nizka likvidnost slovenskih državnih vrednostnih papirjev.
Koliko sredstev potrebujemo?
Glede na boniteto Slovenije in dejstva, da je slovensko gospodarstvo v temeljih zdravo, moramo biti optimistični. Verjetno bomo poskušali izdati vrednostne papirjev v vrednosti milijarde evrov, ampak natančne številke vam bodo posredovali na finančnem ministrstvu.
Ali je urad za varstvo konkurence dovolj samostojen?
Urad za varstvo konkurence ima vso potrebno avtonomijo znotraj ministrstva za gospodarstvo. Osebno se v njihovo delo ne vmešavam. Če bo treba, mu bomo do konca mandata zagotovili še večjo avtonomijo s tem, da bi urad preoblikovali v agencijo za varstvo konkurence.