Justin Stanovnik že od pete številke glasila Zaveza, od junija 1992, objavlja uvodni aktualni kulturnopolitični komentar. Kdorkoli resno razmišlja o vprašanjih državljanske vojne, (post)boljševizma, slovenske sprave, tranzicije, zgodovinopisja, političnega katolicizma …, ne more mimo tega, kar ima povedati Justin Stanovnik, urednik Zaveze, glasila društva Nova Slovenska zaveza.
Bili ste profesor angleščine. Tudi vam – vemo, da ima predsednik vlade s tem težave – »uide« kakšna angleška fraza?
Včasih že. Zgodi se, da mi pride na misel angleška beseda. Navsezadnje zato, ker je zelo natančna. Znanje angleščine mi je bilo v pomoč, da sem bil v stiku s svetovno literaturo. Imel sem naročenih nekaj revij, denimo Encounter, New Criterion …
Na spletu berem, da ste bili strogi, a ne maščevalni.
Res, bil sem precej zahteven. Večkrat sem v petih minutah izprašal celoten razred. V razredu sem imel svojo »tajnico« za zapisovanje ocen. Nekoč sem jo moral vprašati, s kom drži. Z menoj ali s temi capini? Nekoliko hinavsko je odvrnila: »Tovariš profesor, z vami.«
Ko se ozrete na svoje prve uvodnike v reviji Zaveza, ali ste se kaj spremenili? Ste v osemnajstih letih dozoreli?
Dozorel ravno ne, nekateri pojmi in izrazi, ki jih uporabljam, so postali jasnejši in pomensko bolj izčiščeni. Šele v zadnjih letih sem se, denimo, lotil temeljnega spoznavnega problem, kaj je boljševizem. O njem piše zelo veliko ljudi, a me niso prepričali, da vedo, kaj pomeni. Začel sem ga razumevati kot nekaj posebnega in edinstvenega v naši civilizaciji.
Kako uspešno predajate sporočila Nove slovenske zaveze?
V našem krogu opažam veliko željo razumeti ta svet. Svet, ki smo ga mi doživljali, bi radi predali novim generacijam. Zadnjič sem se spomnil verzov angleškega pesnika W. H. Audna: »Vse, kar imam, je glas, da razdenem zavito laž.« Mi nekako čutimo, kar ta verz izraža. Morda ne proklamativno, nekje v podzavesti pa so ljudje, zbrani okoli Zaveze, mislili tako. In še mislijo. Res pa so postboljševiki na razne načine hoteli omejiti naše delo.
Kako?
Predvsem po svojih agenturah v medijih, pa tudi sicer nas niso pustili v javnost. Na slovesnosti v Kočevskem rogu je po maši vedno govoril tudi predstavnik Nove slovenske zaveze, a je nacionalna televizija predvajala le kakšen odlomek iz pridige mašnika, nas pa so gladko zamolčali. Gospe Tanji Starič sem nekoč v pismu skušal pojasniti, kaj je javni zavod in da mora biti informacija celostna. Odgovora ni bilo.
Moj edini nastop na nacionalni televiziji v zadnjih letih je bilo soočenje z Janezom Stanovnikom v Odmevih. Voditelj Tomaž Bratož se je venomer obračal nanj, zato sem si lahko le skoraj na silo izbojeval trenutek za kak stavek. Petdeset let je imel izključno pravico, v zadnjih dvajsetih letih pa privilegirano pravico do mikrofona. In vendar se je v tem novinarju – čeprav je najbrž kar v redu človek in nič nočem reči zoper njega – sprožil refleks Pavlova. Ko je zagledal Janeza Stanovnika in mene, si je rekel, ta človek je tisti, ki govori. On je na svetu zato, da govori, ta pa zato, da molči. Kar se je zbudilo v njem, ni nič psihološkega. To je ontološko. Tako je naučen.
VEČ V TISKANI IZDAJI