Stranka Zares je Iva Vajgla postavila na čelo liste za evropske volitve. Glede gospodarskega ministra Mateja Lahovnika, ki na koncu liste lovi preferenčne glasove, pravi, da ni nič narobe, če tekmujejo med seboj, in da ljudje Lahovniku ne bodo zamerili, češ da ima kot krizni minister dovolj drugega dela. Z njim smo se pogovarjali pred odborom za zunanje zadeve, ki je obravnaval vladni odgovor na pobudo komisarja Ollija Rehna. Po seji odbora so v javnost prišle tudi podrobnosti predloga. O mejnem sporu bi razsojalo pet arbitrov (predsedujoči bi predlagal dva, Slovenija in Hrvaška pa še po enega arbitra), Slovenija pa naj bi, ker je bilo za poslance sporno, umaknila blokado za hrvaška pristopna pogajanja, že ko bosta obe strani sprejeli sporazum o arbitraži.
Ste nosilec liste na evropskih volitvah. Vas lahko s preferenčnimi glasovi prehiti Matej Lahovnik?Težko je kaj napovedati. Odvisno bo od zanimanja za evropske volitve in od tega, kdo bo šel na volitve. Razmerja med strankami se lahko še premešajo. Lahovnik je priljubljen politik. Gospodarsko problematiko zna obravnavati na bolj mehak in ljudem bližji način. Pravi, da ne verjame v uspeh s preferenčnimi glasovi, jaz pa tudi računam nanje. Nič ni narobe, če tekmujemo med seboj.
Lahovnik je pomemben krizni minister, zdaj pa se znašel na »vaši« listi.
Tudi to mu gre v prid. Ljudje v tistem, ki je priljubljen, vidijo uspešnega politika.
Kaj pa če si mislijo, da ima drugega dela več kot dovolj?
Zdi se mi, da je teh volivcev manj. Boruta Pahorja, denimo, so na evropskih volitvah volili tisti, ki so želeli, da bi še naprej vodil stranko.
Ste razmišljali, da bi postavili žensko na čelo liste?
Ne, o tem se nikoli nismo pogovarjali. Hoteli pa smo imeti svojo kandidatko na drugem mestu in se je nismo sposodili, tako kot nekatere druge stranke. Imamo zelo kvalificirane kandidatke, zlasti gospa Felicita Medved se celotno poklicno kariero ukvarja z evropskimi vprašanji. Spoznal sem jo v devetdesetih let, ko sem bil veleposlanik v Stockholmu, ona pa je kot štipendistka tam opravljala znanstvenoraziskovalno delo.
Niste prav strastni poslanec. Parlament vas v teh nekaj mesecih ni zasvojil?
Ne, ni me. V državnem zboru je veliko tega, s čimer se težko identificiram. Veliko je, denimo, praznega teka in gole retorike, nastopanja za televizijo. Želel bi si, da bi bilo parlamentarno delo bolj zgoščeno in usmerjeno k rezultatom. Seveda mi je takoj mogoče ugovarjati, da je bistvo parlamentarizma to, da vsakdo do konca pove, kaj si misli. Mogoče je nekaj na tem.
Vse stranke levega trojčka boste za nosilca liste postavile (nekdanje) eldeesovce. Je LDS je po svoje še zelo živa?
LDS vendarle že kar dolgo ni več. Nikoli ni bila enovita stranka. V njej so bili ljudje različnih provenienc. Z razpadom so se vrnili ali odšli v stranko, ki jim je bila najbližja. LDS kot skupni imenovalec v tej zgodbi nima nobene vloge.
Ni pa prav veliko novih politikov, nove politike pa ni brez novih ljudi.
Na naši listi je kar precej novih ljudi. Od omenjene Felicite Medved do Petra Česnika.
Nosilci pa so vendarle sami preskušeni ljudje.
Takšna je pač narava evropskih volitev. Še najbolj podobne so predsedniškim volitvam. V ospredje je treba postaviti prepoznavne in uspešne osebnosti. Slovenija se v tem nekoliko razlikuje predvsem glede na stare države EU. V zahodnoevropskih državah članicah EU evropski poslanci niso politiki iz prvih vrst, temveč ljudje z izrazito evropskim profilom in interesi. Za politike v novih članicah je Evropski parlament izziv, da se preizkusijo tudi na širšem mednarodnem prizorišču. Javnost navsezadnje pričakuje, da bomo po evropskih poslancih imeli več možnosti za vpliv na evropsko politiko. Tudi zato stranke v ospredje postavljajo preizkušene politike.
VEČ V TISKANI IZDAJI