Pred dnevi je izšla nova knjiga dr. Janeza Juhanta Občutek pripadnosti, v kateri je brez dlake na jeziku načel temeljna vprašanja, pred katerimi se je znašla Katoliška cerkev v sodobnem svetu. »Človekovo svobodo je treba tako v Cerkvi kot v družbi spoštovati. To je temeljno,« pravi Janez Juhant, ki je prepričan, da je odprava celibata in uvedba ženskega duhovništva vprašanje normalitete (in ne odprave vseh težav!) v razumevanja odnosov v Cerkvi. V pogovoru smo se dotaknili dela vlade in premierja, predsednika republike, težav strank, ki se sklicujejo na krščanske temelje, morebitnega referenduma o družinskem zakoniku.
»Ja krucifiks!!!« je v soboto pred strankarskimi tovariši ušlo predsedniku vlade. Ima razlog za to?Očitno se v zadnjem času v predsedniški koži ne počuti najbolje.
Z vladanjem je križ.
Ne dvomim. Krucifiks uporabljajo kot kletvico, izraz začudenja in zadrege. Ker je križ vsaj od leta 313 krščansko znamenje, je lahko tudi znamenje, ki se ga zaničuje.
Kljub prepoznavni protikrščanski dediščini premierjeve stranke, je ta beseda ob njegovi mladosti nekoliko nenavadna.
Med mladimi ta izraz res ni v navadi, zato sem bil presenečen, v kakšnem čustvenem in že kar besnem zanosu ga je izrekel.
Besni so tudi ljudje. Tudi vas kdaj zanese in bi na vlado radi zavpili »krucifiks!«?
Raje bi našel primernejši izraz. Kdo pa je zadovoljen s to vlado? Škoda je, ker se ne ukvarja s problemi, ki tarejo ljudi, počne pa marsikaj, kar si je ob nastopu sama prepovedala. Še bolj kot prejšnje vlade ji je mar le to, koga od svojih bo spravila na kateri položaj in kako naj okrepi strukture, ki so že tako in tako utrjene po njeni meri.
Enega od položajev je zasedel Aleš Gulič. Tudi vi tako kot predsednik vlade menite, da bo kot novi direktor urada za verske skupnosti delal dobro?
Zakaj ne? Če je pameten, bo službo opravljal tako, kot se za uradnika spodobi. Drugo je, kako je bil, glede na druge kandidate, izbran. Tu se je spet razkrila nedoslednost in politična nekorektnost te vlade. Normalno bi bilo, da bi bil za to funkcijo imenovan nekdo, ki so mu vera in verske skupnosti blizu in se nanje spozna – kot denimo dr. Drago Čepar ali Mojca Kucler Dolinar – ne pa človek, ki se je ne tako malokrat iz njih ponorčeval.
Gulič se je uveljavil predvsem s svojim v prejšnjim mandatu zavrnjenim verskim zakonom. Ob robu spoznavnega srečanja z verskimi skupnostmi je Dnevnik objavil tole njegovo misel: »Morebitna kombinacija veljavnega in zavrnjenega zakona ni smotrna, saj sta zakona preveč hermenevtična.« Mož je učen. Ste ga razumeli?
Ne. Če bi bila zakona »hermenevtična«, bi to kazalo na njuno bližino, to pa najbrž ni bilo to, kar je želel sporočiti.
Mogoče Guliča in hermenevtike ni razumel novinar?
Zelo verjetno. Mož, ki je bil proti Šturmovemu zakonu o verski svobodi, ga mora zdaj paradoksalno kot uradnik izvajati.
Znašel se je v hermenevtičnem protislovju.
(smeh) Po Gadamerju je hermenevtika umetnost razumevanja, odpiranja obzorja drug drugemu, ki sega v različna obdobja in socialna okolja ter omogoča dojemanje med seboj različnih resničnosti. Te umetnosti pri Guliču do zdaj nismo odkrili, sploh je manjka v Sloveniji.
VEČ V TISKANI IZDAJI