Žirija za nagrado Dnevnikova fabula, ki ji predseduje Zupan Sosičeva, sicer kot profesorica zaposlena na oddelku za slovenistiko na ljubljanski Filozofski fakulteti, je prebrala več kot 50 knjig kratke proze, ki so v zadnjih dveh letih izšle pri slovenskih založbah. Odločitev bo znana na zadnji dan festivala, v petek, 13. februarja.
Tako kot lani so tudi letos člani žirije do knjig dokaj kritični, vi, denimo, jim očitate preočitno uporabo realistične metode.
Za kratko zgodbo zadnjih let ugotavljam, da se v njej, podobno kot v romanu, pojavlja neke posebne vrste mimetičnost. Je že res, da je ta za prozo vedno značilna, toda verizem, o katerem govorim, je okleščen. Avtorji želijo vse natančno opisati, pri tem pa pozabljajo na mehanizme, ki morajo biti v literaturi nujno prisotni: redukcijo, abstrakcijo in estetizacijo. Sama sem bila nad megalomansko produkcijo slovenske kratke proze razočarana. Mislim, da je to produkt kapitalizma: več je bolje kot manj, kvaliteta ni na prvem mestu. Kriterij kvalitete je zamenjal kriterij uspešnosti, a to ni le značilnost domačega literarnega ustvarjanja, tako je povsod po svetu.
Zakaj ta velika želja po realističnih opisih brez razsežnosti, ki pisanje spreminjajo v literaturo?
Opažam, da se mimetičnost navezuje na veliko željo doživeti nekaj resničnega, v smislu resničnostnih šovov, in se že bliža primitivizmu. Vsak je lahko umetnik, vsak lahko opiše svoje občutke in čim bolj so intimni, tem bolje. Intimnost je seveda primerna tema, a k njej je potrebno pristopiti z distanco. V nekaterih kratkih zgodbah sem po drugi strani opazila tudi mimetičnost, ki je podobna realizmu 19. stoletja, torej tradiciji od Kersnika do Tavčarja. Takšna kratka proza je rahlo patetična, blizu romantičnosti in vznesenosti. S tem ne mislim, da je bila takšna proza Tavčarja in Kersnika, ampak da je posnemanje nagnjeno k sentimentalizmu in ni kritično do tega, da je bila nekoč takšna proza že zapisana. Če nekdo v našem času piše realistično, se mora zavedati, da je vendarle minilo 150 let ter da je potrebno stvari dodatno prenoviti. Zgodbe so tudi polne "spletnega paberkovanja" v smislu nanizanosti podatkov, tako kot nam jih ponuja splet, ki so popolnoma nezgoščeni.
Krivca sta verjetno dva, avtor in, nemara večji, urednik?
Da, najprej je tu problem avtorja. Filozofi namreč opažajo velik porast ekshibicionizma in voajerizma v sodobnem času in literarna hiperprodukcija je posledica tega. Vsak poskuša biti opažen, viden, slišen. Lahko se pojaviš na resničnostnem šovu ali pa napišeš zbirko kratkih zgodb. Pri slednji je past v tem, da si marsikdo misli, da je kratka literarna dela lažje napisati kot daljša.
Ampak temu ni tako, kajne?
Po mojem mnenju je ravno obratno; napisati kvalitetno kratko prozo je težje, kot napisati roman. Kratko zgodbo je potrebno pisati kot pesem, jo premlevati, za nekaj časa odložiti, pa potem spet brusiti in primerjati z ostalimi zgodbami, da nastane koherentna zbirka. Kar zadeva uredniško politiko, je pri nas, kot tudi v tujini, problem ta, da se morajo roditi zvezde. Vsako leto mora roman napisati dekle, ki je mlajše od 28 let, kratko zgodbo zelo mlad avtor... Založniki veliko izdajo, da bo morda zasijala vsaj ena zvezda. Hkrati pa se tako razpolovi honorar vsem ostalim oziroma razmišljanje je takšno: "imaš svojo knjigo, zdaj daj pa mir". Sama se s tovrstno založniško politiko ne strinjam. Pri nekaterih založbah avtorji res dobijo samo knjigo, niti honorarja ne.
Zakaj dandanes že vsak misli, da je lahko pisatelj?
Izhajamo lahko iz profila današnjega človeka, ki je izrazito nevrotičen, hkrati pa newageovski. Nevrotičen človek, ki je nezadovoljen sam s sabo, si želi, da bi svoj problem hitro razrešil. Lahko ga razreši s pomočjo newageovskih knjig, ki te usmerjajo v to, da sam zapisuješ dnevne dogodke. Če vse to ostane na terapevtski ravni, se mi zdi dobro, ko pa človek preseže to mejo, nastane problem. Opis ljubezenskega razočaranja ali travme z mamo te še ne naredi pisatelja.
Kaj pa vpliv šol kreativnega pisanja, ki so se razrasle tudi pri nas? Ne vodijo k preveč uniformiranemu pisanju?
Opazijo se vzori, seveda, kar nekaj zbirk je bilo podobnih tistim, kot jih je svoje čase pisala t.i. "generacija mlade proze", denimo Jani Virk in Andrej Blatnik. Toda saj s tem ni nič narobe. Če se nekdo uči pisati, je po mojem mnenju znatno bolje, kot če gre na kegljanje. In ko se uči, posnema obrazce, to je logično. Problem je, ko urednik ne sprevidi teh obrazcev in se ni pripravljen posvečati avtorju, ga vzpodbujati in mu pomagati, da bi sčasoma presegel te obrazce v individualni stil.
Ampak, zdi se, da to ni le slovenska posebnost?
Podobni problemi in dobre lastnosti so tudi drugod. Ni treba, da imamo kompleks. Kvaliteta je primerljiva, nisem zapazila, da bi se v produkciji kratke zgodbe v Evropi pojavila kakšna zelo posebna knjiga, ki bi prekosila in razsvetlila vse, ostali pa bi bili v senci.
Še nekaj besed o finalistih: Punk is dead Tomaža Kosmača, Skok iz kože Petra Rezmana, Prasec pa tak Lucije Stepančič in Česa nisem nikoli razumela na vlaku Suzane Tratnik. Gre za zelo različne zbirke...
Razveseljivo je, da so zbirke slogovno in tematsko različne, seveda pa tema nikoli ne sme biti kriterij za izbor. Šteje skladnost teme, stila in pristopa, nekega posebnega pogleda na življenje. Žiranti vedno gledamo tudi na to, da je zbirka v slovenski prostor prinesla vsaj nekaj novega, svežega in za nominirance to vsekakor velja.