Slovenska politična scena je v primerjavi z razvitim Zahodom povsem deformirana, je dvakrat deformirana. Prvič, ker je z nedemokratičnimi vrednotami nekompatibilna z zahodno normalnostjo, in drugič, ker kontinuitetna stran to stanje še prikriva. Vsiljeno nenormalnost, utemeljeno na politični delitvi med našimi in našimi sovražniki, zavajajoče predstavlja kot levico in desnico.
Ta konstrukt naivno in nepremišljeno sprejemajo celo nekateri na »desnici«. Kar se s tem skriva, je resnična delitev na demokratično in nedemokratično stran. Se pravi na neprekinjeno stanje od leta 1941 do danes kot posledico komunistične okupacije Slovenije. Nedemokratična, skrajno levičarska stran je povojno Slovenijo utemeljila na zločinih in genocidnem poboju nedolžnih žrtev, političnih nasprotnikov. Utemeljila jo je na kosteh z več kot šeststo komunističnih morišč, obenem preprečila identifikacijo in obsodbo odgovornih za zločin, tistih »narodnih herojev«, ki plavajo v krvi svojih bratov in sestra, veleizdajalcev slovenskega naroda in njegove demokracije. Ti, ki vse do danes zločin in zločince ščitijo, so v fiktivni nedolžnosti sostorilci zločina in genocida, za kar prevzemajo odgovornost. Ko klavcem držijo vrečo, tudi ne dopuščajo demokratizacije Slovenije.
Za preobrat bo potreben proces dekomunizacije (po zgledu denacifikacije), ki je temeljitejše in celostno prevrednotenje v primerjavi z lustracijo, in tako združeno s posledicami, to je z odstranitvijo predstavnikov starih sil. Ta proces bo morala dopolniti debalkanizacija naše domovine.
Vse skupaj naivno in neprepričljivo
Če iz teh izhodišč pogledamo stanje med strankami, je le Slovenska demokratska stranka tista, ki si prizadeva za načelno prevrednotenje starega nedemokratičnega v novo demokratično. Paradoksno in dvakrat nesprejemljivo je, da se je temu in takšnemu programu zadnji čas odrekla Nova Slovenija. Ni jim zadoščala izkušnja Slovenske ljudske stranke (z zavajajočim nazivom), ki je s pomočjo komunistov proti Janši resda dosegla blizu dvajsetodstotno podporo volivcev, s čimer se še hvalijo, a so jo volivci po kolaboraciji s komunisti in »mostogradnjah« v škodo demokraciji kaznovali, zato je ni več v državnem zboru. Kaže, da hoče po tej poti tudi Nova Slovenija. Zakaj? Po vsej sili bi radi nagovorili čim širši krog volivcev, imeli večji vpliv, čeprav na škodo strankinih vrednot. Zato tudi tolikšno poudarjanje novega gospodarskega programa. In z njim napadi na vodilno opozicijsko stranko in njenega predsednika kot jasen signal starim silam za ideološko kolaboracijo. Kje je ostalo krščanstvo, kje demokracija? Vse skupaj naivno in neprepričljivo, za demokrate nesprejemljivo in neetično. Poskušali so celo s Cerarjevo vlado, a ker bi jih preostali dve stranki koalicije blokirali, jih je k sreči takrat še srečala pamet.
Na novo pot neverodostojnosti so krenili s podporo visoki pokojnini največjemu zlemu duhu Slovenije in nadaljevali s komunističnimi arhivi, o katerih je predsednica Nove Slovenije Ljudmila Novak sebe in druge na silo prepričevala, da so ti po novem zakonu bolj odprti, četudi so ga zavrnile takšne avtoritete in zgodovinarski praktiki, kot je dr. Tamara Griesser - Pečar. Nadalje so v državni zbor za celostno ureditev vložili »pieteten« predlog pokopa žrtev komunističnega nasilja. Njegovo bistvo je, da so z njim povsem zamolčali storilce s krvavimi rokami, njihovo odgovornost. Se tako odzivajo demokrati? Sprašujemo tudi, ali se na tej poti ideološke kolaboracije in priklanjanja nedemokratični strani niso nič naučili iz izkušnje Lojzeta Peterleta, predsedniškega kandidata leta 2007? Zakaj je na celi črti pogorel? V predsedniški kampanji se je udinjal levemu nedemokratičnemu bloku in zanemarjal svoje potencialne volivce na demokratični strani. In to krščanski človek.
So se kaj naučili iz tega? A ne le to. Še iz časov, ko je Peterle vodil prvo osamosvojitveno vlado, je posebno znana njegova izjava, da ne potrebujemo še ene revolucije. Takrat smo se na to odzvali, ker demokrat niti po naključju ne bi mogel izreči kaj takega. Eno je nelegitimnost totalitarne revolucije in drugo legitimnost boja proti njej, demokratičnega boja za odpravo zla, nasilja in zločinov, če je potrebno, tudi z vojaško silo. Dr. Bučar je v bistvu isto (o lustraciji) povedal bolj drastično in brezprizivno: samo preko mojega trupla. Zlo komunizma kot postkomunizma je tako z vrha Demosove oblasti dobilo legitimnost. In demokracije ni bilo mogoče doseči.
Popoln zasuk stranke
Vprašajmo se, v čem je bistvo spremembe identitete Nove Slovenije, ki ji nenaključno pripada tudi Lojze Peterle. Popoln zasuk stranke »utemeljuje« njena predsednica Novakova. Ko je nedavno »hitro in po naključju« dobila možnost v Sobotni prilogi Dela (9. julija 2016) in govorila še s spraševalcem, znanim dežurnim hujskačem proti Janezu Janši, je razodela bistvo spora: »Ko pa se je politika (SDS) preusmerila zgolj na preteklost in kulturni boj ter ideološko razdvajanje, ko smo začutili, da nas želi takšna politika uničiti kot stranko, uničuje pa tudi državo, smo razumeli, da je čas, da jasno povemo, da se tega ne gremo več«. Kaj to pomeni v kontekstu uvodnih trditev v tem besedilu?
Še pred tem ne spreglejmo, da je predsednica Nove Slovenije postala dobra učenka nauka komunistov, tiste komunistične puhlice, da pustimo preteklost in se obrnimo v prihodnost. Sprašujemo jo, kdo tako govori? Ali ni to, najprej rečeno, psihologija zločincev? Seveda, preteklost jih ne zanima. Raje se ozirajo v prihodnost. In drugič, predsednici povejmo: naša preteklost je naša identiteta. Takšna kot je, je del nas, z njo bomo morali živeti, če hočemo ali ne. Tudi vloga njene stranke tu ne bo spregledana. In tretjič, za naivne in nepoučene znamenite besede Georgea Orwella: »Kdor obvladuje preteklost, obvladuje prihodnost: kdor obvladuje sedanjost, obvladuje preteklost.« Preteklost in z njo sedanjost in prihodnost je stranka Novakove prepustila komunistom. Pomembno je, da ima gospodarski program, komunisti pa lahko še naprej zatirajo in ropajo slovenski narod.
Kaj to pomeni? Kdor se odreka soočenju z zločinsko in totalitarno preteklostjo, se odreka demokraciji. Pove, da ni demokrat.
Ker je predsednica Novakova s tem opustila demokratično identiteto stranke, ki bi jo moral označevati boj za demokracijo, je pristala na žalostno usodo žlahtne konservativne stranke po pričakovanjih največjega zlega duha Slovenije. Pristala je na kolaboracijo s komunisti, ni bistveno, ali rečemo postkomunisti ali postboljševiki ali posttotalitarci. Tako je zlorabila strankino identiteto, kot jo je zastavil njen ustanovitelj dr. Andrej Bajuk. Ustanovitelj stranke, ki je leta 2000 veliko delo opravil tako rekoč čez noč, se obrača v grobu. Vse to obžalujemo zaradi članstva in ne nazadnje nekaj sposobnih poslancev.
Dvakrat nesprejemljivo in sprevrženo je, da za preusmeritev strankine identitete od demokratične v nedemokratično Novakova noče sama prevzeti odgovornosti, ampak je zato še obdolžila Janeza Janšo, kar ni samo neresnično, je podlo. Če želi predsednica stranke služiti največjemu zlemu duhu Slovenije in njegovim, s tem nima Janez Janša poponoma nič. Se zaveda, da se je s tem še pridružila komunističnemu demoniziranju demokrata Janše, ki je po dr. Pučniku za Slovenijo največ storil in tudi največ pretrpel? Se zaveda, da se je tako izenačila z zlom komunizma? Ni potrebno veliko pameti, zakaj so Janeza Janšo izbrali za prvega državnega sovražnika. Sovraštvo in sovražniki so atribut vseh totalitarnih režimov in njihovih diktatorjev. Kot demokrat Janša stari režim najbolj ogroža. Ima vizijo demokratičnega razvoja Slovenije in zmožnost njenega uresničevanja, to je že dokazal. Zato je komunistom tako nevaren. Kdo še lahko po vsem tem verjame takšni politični slepoti osebe, ki je nasledila odlično demokratično strankarsko dediščino človeka, ki mu ne seže do gležnjev?
Novinarski hujskač bolj ali manj daje odgovore predsednici Novakovi v usta, tiste znane o stranki »v senci SDS«, spodbujanje nastanka novih strank »od določene osebe« (seveda je mišljen Janez Janša) in med drugim kako »mora biti NSI tiho in trpeti«. Res ni bilo dovolj hudo, zdaj reveži še trpijo. A nič konkretnega, nič resničnega, same izmišljotine zaradi prestopa stranke na nedemokratično stran, da bo tam čim bolj »verodostojna«. V tej ideološki slepoti pride celo do trditve, da nočejo »sodelovati z ljudmi, ki so destruktivni, negativni«. Takšne obtožbe z nekdanje demokratične strani so dvakrat destruktivne, nesprejemljive. Ali ne govori predsednica nenehno in vseskozi o sebi? In končno in kar naprej: zakaj vse to sovraštvo, ob lažeh in podtikanjih sovraštvo, kako lahko pride predsednica krščanske stranke do tega? Morala bi biti vendar za zgled krščanske strpnosti in dobrote, poštenosti in resnicoljubnosti? In načelno vprašanje: kako gredo krščanske vrednote skupaj z barbarskimi komunističnimi?
Oživiti duha pomladi in novega Demosa
Vprašajmo se tudi, zakaj je dr. Bajuk lahko sodeloval v koaliciji z Janezom Janšo, in to v najuspešnejši poosamosvojitveni vladi? Je bil tudi on prizadet zaradi svoje stranke v senci, je moral biti tudi on tiho in trpeti? Odgovor je preprost, stranke ni ustanovil za kolaboracijo s komunisti. Kot vemo, so koalicijo za volivce razvidno oblikovali pred volitvami (Novakova bi jo po volitvah, a ne z Janezom Janšo), tudi zato so na volitvah dvakrat zmagali in naredili veliko dobrega za Slovenijo. Pavšalne obtožbe o razdvajanju in nesodelovanju demantirajo najprej primer Bajukove stranke in ob njem druga dejstva: kdo je celo institucionalno uvedel Partnerstvo za razvoj, ali ni bil takratni premier Janša, ki se je v tem projektu sestajal in dogovarjal z opozicijo, sprejemal njihove pobude. Je bilo to po pripombi Novakove več ali manj demokracije? Kdo je v resnici proti nesodelovanju in proti demokraciji na Slovenskem, ali ne slišimo nenehno govoriti Novakove o sami sebi? Nedemokratična Novakova obtožuje nedemokratičnosti Janeza Janšo in se zavzema (kot na aprilskem javnem shodu) za več demokracije. Je to še verodostojno, je nesrečna ženska že povsem izgubila orientacijo?
Objektivno dejstvo je, in Janezu Janši in vsakemu demokratu je povsem jasno, da je na Slovenskem treba sodelovati, združiti moči vseh demokratičnih sil, le tako bo mogoč preboj v demokracijo. Janez Janša prvi ve, da njegova stranka sama ne zadošča za tak preboj, da se mora povezovati. Zato je trditev Novakove očitna neresnica, je kontradiktorna in zlonamerna, konstrukt, s katerim per negationem utemeljuje enostranski izstop Nove Slovenije iz demokratične koalicije pomladnih strank. Je tudi brezobziren udarec demokraciji na Slovenskem, prispevek k njeni blokadi. In skrajno neodgovorno dejanje.
Naše upanje ob tej izdaji demokratičnih sil na Slovenskem sta nastajajoči stranki nedvomno kredibilnega in doslej uspešnega Aleša Primca in prav tako od starih sil demoniziranega Franca Kanglerja. Spodbudil ju ni Janez Janša, kot podtika Novakova, pobude so vsem na očeh povsem izvirne, a ju Janša pozdravlja – kot vsi demokrati – in bo z njima sodeloval. Vsem trem je jasno, da je potrebno demokratične sile združiti, oživiti duha pomladi in novega Demosa. Poimenovanja niso niti tako pomembna, potreben je nov duh, temelječ na združevanju, ne kolaboracija za ohranitev zla kontinuitete, ponovimo, potreben je preboj v demokracijo. Le ta prinaša z novimi vrednotami prekinitev zatiranja in ropanja slovenskega naroda, po sedemdesetih letih pomeni upanje na normalnost ter končno zasluženo boljše življenje slovenskega naroda.