Po vladni krizi, ki bo rešena šele na prihodnjih volitvah, je Hrvaška izgubila veliko strateško prednost, ki jo je imela pred Slovenijo. Šlo je za to, da bi vladni kabinet v Zagrebu pod vodstvom Tihomirja Oreškovića prej ali slej razgradil dediščino titoizma in državi dal zadihati s polnimi pljuči. Projekt Most je bil projekt trojanskega konja, katerega namen je bil preprečiti resne reforme in preko statusa quo vrniti žogico Milanovićevemu SP-ju oz.
Most, kot se imenuje novotvorba Boža Petrova je že po definiciji nekaj, česar bi se moral človek ogniti v loku. Namreč: vselej se je treba bati ljudi, ki se v javnem prostoru označujejo kot visoke moralne avtoritete, ali za svoje stranke izbirajo oznake, ki to predstavljajo. Most je nekaj takega že po definiciji. Božo Petrov pade tukaj že na prvem kriteriju preverbe: kako pa lahko nekdo, ki ima komaj 30. let sebe označuje za most, ki naj bi bil garancija za izboljšanje stanja v domovini, za vse generacije.
Človek, ki le malo pozna življenje, bo vedel, da so ljudje, ki na široko govorijo o morali in etiki – ali postavljajo mostove za vso državo – tisti, ki so najbolj skorumpirani ali bodo prvi padli na izpitu iz morale. Tako je v Sloveniji bilo z Gregorjem Virantom (ujeli so ga v množični korupciji – na veliko je namreč dobival skoraj brezplačne letalske karte od nacionalnega prevoznika v državni lasti, Adrie Airways) in tako bo tudi s Božo Petrovom. Zgolj vprašanje časa je, kdaj bo prišlo na plano, koliko je z razbitjem domoljubne koalicije zaslužil.
Gregor Virant in Božo Petrov sta omogočila tisti skupini ljudi, ki bi se morala posloviti z nastankom suverenih držav Slovenije in Hrvaške, da vnovič pride do moči. Politična situacija na Hrvaškem bo dala jadra v veter stranki SDP Zorana Milanovića.
Gre za nekdanje komuniste, ki se v Sloveniji in na Hrvaškem tako rekoč nikoli niso zares poslovili od oblasti. V tem smislu je neverjetno, koliko sedanji predsednik HDZ, Tomislav Karamarko, dela za stvar »komunistov«. Pustil se je ujeti v podoben scenarij, kot je odnesel Iva Saderja. Da je HDZ preživela, je pravzaprav čudež, ki ga dolgujemo ekipi okrog Jadranke Kosor.
A sedaj se nevarnost še stopnjuje: dobesedno neverjetna je poteza, s katero skuša Karamarko doseči parlamentarno večino, da bi izglasoval nezaupnico lastnemu predsedniku vlade, Tihomirju Oreškoviću. To se bo končalo na najslabši možni način. Z nekoliko distance se zdi, da Tomislav Karamarko počne vse, da bi uničil HDZ. Če bo šla HDZ na prihodnje volitve z njim, bo zmagovalec Milanovićeva SDP. HDZ bi moral prevzeti Tihomir Orešković.
Zaledje slovenskih in hrvaških komunistov je vselej predstavljala Sovjetska zveza, danes Putinova Rusija. Da gre za nadaljevanje istega imperializma (z drugimi prijemi) najbolj pove emblem, ki ga nosi rusko orožje. Ostal je nespremenjen od oktobrske revolucije 1917 naprej. Imenuje se rdeča zvezda.
Analiza slovenske zunanje politike, ki so jo opravile neodvisne zunanje institucije (predvsem ZDA), kažejo strašljivo podobo, ki mora skrbeti tudi Hrvaško. Ob sistematični rekomunizaciji javnega življenja v Sloveniji, se slovenska zunanja politika izrazito obrača k Rusiji. Karel Erjavec, dolgoletni (zunanji) minister je edini zunanji minister na funkciji v EU, ki nikoli ni obiskal ZDA. Pričakuje pa obisk Putina, julija letos na Vršiču in v Ljubljani.
Če bo Milanović zmagal na prihodnjih volitvah, zagotovo ne bo ostal imun na nenehno težnjo slovenskih oblastnikov po rekonstrukciji »Jugoslavije«, oprte na zmagovito Sovjetsko zvezo ali njen surogat, Rusijo. Os Zagreb – Ljubljana – Moskva utegne postati nova stalnica zunanje politike, še posebej, če bo Evropska zveza doživela novo in usodno erozijo. Komunisti so vselej vladali s prevaro – in s pomočjo izdaje v vrstah nasprotnikov.
Članek je bil ta teden obljavljen v 7Dnevno, najbolj branem hrvaškem političnem tedniku. Dobi se ga tudi v Sloveniji.
