Slovenija

Gorenak: Za nagrado, ker je kršil pravice Kanglerju, je Marjan Fank postal šef policije

Deli na:
Gorenak: Za nagrado, ker je kršil pravice Kanglerju, je Marjan Fank postal šef policije

Foto: Bobo

Primer Franca Kanglerja je primer tipične zlorabe tako policijskega, tožilskega kot delno tudi sodnega sistema, očita Vinko Gorenak.

V Kanglerjevem primeru je šlo za grobe kršitve in zlorabe tako na strani policije, tožilstva in tudi sodstva, menijo Gorenak in ostali predlagatelji izredne seje DZ o domnevnih zlorabah v sodstvu in organih pregona.

Primer Franca Kanglerja (iz zahteve za sklic izredne seje državnega zbora)

Primer Franca Kanglerja, nekdanjega poslanca Državnega zbora v letih od 1996 – 2006, nekdanjega župana Mestne občine Maribor v letih od 2006 - 2012 in zakonito izvoljenega državnega svetnika, je primer tipične zlorabe tako policijskega, tožilskega kot delno tudi sodnega sistema. Predlagatelji v nadaljevanje izpostavljamo zgolj in samo pravnomočno zaključene primere zoper Franca Kanglerja. Doletelo ga je 20 kazenskih ovadb, do sedaj pa je pravnomočno zaključenih 12 in to vse v njegovo korist – ni kriv.

Franc Kangler je bil leta 2014 krivično obsojen na Okrajnem sodišču v Mariboru, ker je po funkciji in dolžnosti zgolj podpisal predlog. Obsojen je bil na sedem mesecev zapora, kar je imelo za posledico, da je leta 2014 izgubil mandat državnega svetnika.

Istega leta, dne 17. 07.,je Vrhovno sodišče Republike Slovenije sodbo Višjega sodišča v Mariboru razveljavilo in ugotovilo, da je bil Franc Kangler krivično obsojen za dejanje, ki po Kazenskem zakoniku ni opredeljeno kaznivo dejanje. Ob tem si velja zastaviti vprašanje, kako je mogoče, da je sodni senat treh sodnikov v sestavi Aleksander Karakaš, predsednik, Leonida Jerman, poročevalka in Breda Cerjak Firbas, članica sploh lahko potrdil prvostopenjsko sodbo okrajnega sodnika v Mariboru Boštjana Polegka? Takratni zagovornik Franca Kanglerja in sedaj aktualni sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu dr. Marko Bošnjak je v svoji pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo podal strokovno in utemeljeno pritožbo, vendar mu v Mariboru višje sodišče ni sledilo niti v eni točki in potrdilo zaporno kazen, kljub temu, da je bilo v času postopka ugotovljenih več hujših procesnih kršitev, kar pa sodni senat treh sodnikov nikakor ne bi mogel oziroma smel spregledati.

Po pravnomočni obsodbi leta 2014 je Franc Kangler dobil poziv za prestajanje zaporne kazni. Prestajanje kazni bi moral nastopiti dne 09. 05. 2014. Kangler je podal zaprosilo za alternativno prestajanje zaporne kazni, saj do tega trenutka še nikoli ni bil kaznovan in tudi narava očitanega kaznivega dejanja je bila takšna, da bi lahko kazen sedmih mesecev zapora prestajal alternativno.

Dne 07. 07. 2014 je na Okrajnem sodišču v Mariboru pri tedanjem sodniku Boštjanu Polegku potekal narok za alternativno prestajanje zaporne kazni, ki se ga je udeležil tedanji zagovornik Franca Kanglerja, dr. Marko Bošnjak. Sodnik Boštjan Polegek je prošnjo za alternativno prestajanje zaporne kazni obravnaval in jo zavrnil z naslednjo obrazložitvijo, ki je po mnenju predlagateljev tega priporočila nedopustna: »Že, že, da Kangler dela na kmetiji, ampak predstavlja resno nevarnost, da se vrne v politično življenje – mora v zapor« in dodal: »Šele pravnomočna obsodba ga je odvrnila od političnega življenja«. Omenjeno obrazložitev so povzeli nekateri mediji. Ta škandalozna izjava sodnika Polegka očitno kaže na to, da je sodnik Polegek načrtno sprejel nezakonito odločitev, s katero je zavestno onemogočil politično delovanje Franca Kanglerja.

Iz notarsko overjene izjave poslancev Jožeta Jerovška, Rudija Mogeta in Franca Pukšiča je razvidno, da je bil Franc Kangler član Komisije DZ za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb od leta 1996 do leta 2007, ko je tudi opravljal funkcijo poslanca. V tem obdobju je Kangler večkrat kot član pooblaščene skupine opravljal nadzor v SOVI, v kateri je bil zaposlen Janez Žirovnik, najprej kot svetovalec direktorja Slovenske obveščevalno varnostne agencije, na koncu pa kot namestnik direktorja. Janez Žirovnik je od leta 2006 sodnik na Okrožnem sodišču v Mariboru. Poslanca Rudolf Moge in Jožef Jerovšek sta z notarsko overovljeno izjavo potrdila, da je Franc Kangler večkrat na samih komisijah in pri nadzoru prihajal v konflikt s sedanjim sodnikom Janezom Žirovnikom. Nedopustno in nepošteno je, da se Janez Žirovnik kot sodnik ni izločil iz postopkov odločanja proti Kanglerju, saj je bil večkrat v konfliktu s Francem Kanglerjem. Precej nenavadno je, da je bil zmeraj za podaljševanje prikritih preiskovalnih ukrepov proti Kanglerju dežuren sodnik Janez Žirovnik, in to kar sedemkrat. Sedemkrat je torej  odločal o ukrepih ravno ta sodnik. Jasno je, da se to ne more zgoditi slučajno, ampak da je šlo za dogovor med policijo in sodnikom o tem, kdaj bo dežuren in kdaj bo policija zahtevala podaljšanje ukrepov.

Parlamentarna Komisija za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb je v svojem letnem poročilu za leto 2013 ugotovila, da je v zadevi Franc Kangler prišlo do hujših kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, predvsem pa do hujših kršitev zakonodaje na področju ravnanja s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, ki sta jo povzročila mariborska policija in tamkajšnje državno tožilstvo. Tako je pooblaščena skupina KNOVS-a, dne 11. 11. 2013 na PU Maribor opravila izredni nadzor, kjer je ugotovila, da je policija nepooblaščeno, nezakonito in v nasprotju z določbami Zakona o kazenskem postopku imela originale nekaterih izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov, čeprav jih ne bi smela več imeti od 23. 07. 2010, ko je podala poročilo takratni državni tožilki.

Ustavno sodišče RS je v postopku za oceno ustavnosti dne 24. 03. 2017 sprejelo odločbo pod opravilno številko U-I-246/14-20. Ustavno sodišče RS je v predmetni odločbi nedvomno ugotovilo, da mora policija po uporabi prikritih preiskovalnih ukrepov predati vse izsledke okrožnemu državnemu tožilcu, ta pa naprej preiskovalnemu sodniku. V zadevi Franc Kangler je ugotovilo, da je mariborska kriminalistična policija dne 23. 07. 2010 podala poročilo o uporabi prikritih preiskovalnih ukrepov, takratna vodja okrožnega državnega tožilstva Elizabeta Györkös pa ga je dne 26. 07. 2010 predala preiskovalnemu sodniku Janezu Žirovniku v preizkus. Od tistega trenutka bi se morali vsi izsledki po odločbi Ustavnega sodišča RS hraniti izključno na sodišču. Tedanji zagovornik Franca Kanglerja, dr. Marko Bošnjak, in Odbor 2015 so ugotovili, da je policija zadržala originale in 23. 07. 2010 državnemu tožilstvu predala kopije, kar je v nasprotju z določbami Zakona o kazenskem postopku. Prav tako je bilo ugotovljeno, da je okrožno državno tožilstvo v Mariboru šele čez leto dni, in sicer 09. 05. 2011, preiskovalnemu sodniku dostavilo - po njihovih navedbah originale prikritih preiskovalnih ukrepov, s kazensko ovadbo zoper V. M. Od 10. 05. 2011 do 03. 10. 2011, torej za 5 mesecev, pa si je takratni mariborski državni tožilec Boris Marčič od preiskovalnega sodnika v zadevi Franc Kangler in drugi izposodil vse izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov ter jih za navedeno obdobje odnesel izven sodišča – po vsej verjetnosti na okrožno državno tožilstvo.

Marjan Fank je Okrožnemu državnemu tožilstvu v Mariboru podal pobudo za nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem za Franca Kanglerja. Pod dokument s številko 2340-9/08-24, z dne 15. 03. 2009, se je kot takratni vodja mariborskih kriminalistov tudi podpisal. Iz priloženih dokumentov je jasno razvidno, da je Marjan Fank pobudi priložil 75 prepisov pogovorov in SMS sporočil, čeprav je vedel in se zavedal, da za prepise SMS sporočil in pogovorov nima odredbe preiskovalnega sodnika, kot to določa tretji odstavek 153. člena Zakona o kazenskem postopku v povezavi s šestim odstavkom 84. člena Zakona o kazenskem postopku. Marjan Fank je kot odgovorna oseba zavestno storil nezakonito dejanje, saj je globoko posegel v zajamčene človekove pravice Franca Kanglerja in ostalih. Iz dokumentov je razvidno, da je sedaj aktualni generalni direktor policije Marjan Fank, ki je bil v tistem času predstojnik kriminalistične službe v Mariboru, grobo kršil določila tretjega odstavka 153. člena Zakona o kazenskem postopku. Za nagrado je postal generalni direktor policije.

V tem primeru gre za grobe kršitve in zlorabe tako na strani policije, tožilstva in tudi sodstva, do Vrhovnega sodišča RS, ki je kršitve odpravilo.