V državi je konec minulega tedna spet zavrelo. Politično-kapitalski konflikti so dajali občutek izrednih razmer. Če bi kdo to skušal pojasniti le z vročico pred volitvami poslancev v evropski parlament, bi naredil veliko napako. To je veliko usodnejši spopad za politično in kapitalsko prevlado v Sloveniji. Sodeč po burnem dogajanju zadnjih dni bo zadnja faza tranzicije pri nas zelo krvava.
Začnimo najprej s tajkunom Boškom Šrotom. Dan D za njegov imperij je sreda, 3. junij, ko se Infond Holdingu izteče rok za vračilo 130 milijonov evrov nedavno reprogramiranega posojila pri Novi ljubljanski banki. Obstaja velika verjetnost, da v NLB tokrat posojila ne bodo podaljšali, kar bi lahko pomenilo začetek konca tajkuna iz Laškega.
Če NLB posojila ne bo hotela vnovič podaljšati, bo zahtevala njegovo poplačilo. Šrot lahko posojilo poplača le, če Infond Holdingu uspe prodati četrtino Mercatorja. Njegovo zadnje železo v ognju je hrvaška družba Orbico Branka Rogliča, nekdanjega delodajalca razvpite Andrijane Starina – Kosem, ki se je sredi maja v ljubljanski slaščičarni Zvezda sestal z nekdanjim predsednikom države Milanom Kučanom. Poleg tega mora Šrot za prodajo deleža v Mercatorju pridobiti soglasje Urada za varstvo konkurence.
Če pa mu četrtine Mercatorja ne uspe prodati, se bo njegov pijačarsko-trgovsko-medijski imperij začel rušiti kot hiša iz kart. V tem primeru bodo zavarovanja za posojilo dvanajst odstotkov delnic Mercatorja in več kot dvajset odstotkov delnic Pivovarne Laško, podržavljena – prenesena na nedavno ustanovljeno Posebno družbo za podjetniško svetovanje, ki naj bi bila nekakšen paradržavni tajkunski sklad.
Morebitni poslovni kolaps Šrotovega imperija bo v prvi vrsti posledica svetovne finančne krize, ki je slovenske tajkune stisnila v kot. Šele nato si bodo lahko zasluge na prsi pripenjali politiki. Najprej Janez Janša, ki je začel protitajkunsko vojno, nato še Gregor Golobič, ki jo je nadaljeval. Največ zaslug za morebitni Šrotov bankrot pa bo na koncu imela »velika izdajalka« Andrijana Starina – Kosem. Ravno ona je pred dvema letoma z razvpitim javnim pismom, v katerem je brezglavo obtoževala Janšo, zanetila doslej največji tranzicijski spopad med politiko in kapitalom. Največja ironija pri vsem tem pa je, da sta Šrot in njegova najtesnejša svetovalka na koncu dobila za vrat Golobiča. In to potem, ko sta mu z zagnanim spodkopavanjem Janševe vlade pomagala priti na oblast.
Golobič se že od nekdaj dobro zaveda, da je poleg politične zelo pomembna tudi finančna in kapitalska moč. Zato si zadnje čase sistematično podreja eno državno podjetje za drugim. »Oranževec« iz Zaresa poskuša postati absolutni vladar Slovenije, ki bi imel na koncu veliko večjo moč, kot jo ima danes največji slovenski tajkun Šrot. Golobič, ki se javnosti poskuša prodajati v podobi nekakšnega načelnega pravičnika, je še kako krvav pod kožo. Zanj še najbolj med vsemi slovenskimi politiki prve lige velja tisti znani pregovor, da volk dlako menja, nravi pa nikoli.
Predsednik Zaresa, ki se ga še iz časov dolgoletne vladavine LDS drži sloves mojstra politično-gospodarskega mešetarjenja v zakulisju, se v prvih bojnih linijah politike ne znajde najbolje. V časih, ko se je skrival za Drnovškovim hrbtom, so bili javnosti prihranjeni njegovi histerični izpadi, ki jih začinja s svojim piskajočim glasom. Verbalno nasilje, ki prihaja iz njegovih ust, ko se ne more več obvladovati niti pred televizijskimi kamerami, ko brezglavo kriči in zmerja kot kakšna Svetlana Makarovič (s to razliko, da »oranževec« zaenkrat še ne deli klofut), pa bolj kaže na njegovo nemoč kot pa moč. Političnega dvoličneža iz Zaresa imajo »poln kufer« tudi že mnogi na levici in se mu poskušajo učinkovito postavljati po robu ter s tem pokazati, da se ga prav nič ne bojijo. Ministru Gregorju pa gre to od vsega najbolj na živce.