»Tako mladeniča gledati je gnalo naključje sedanjih dni, dokler na poti prihodnosti bilo je zagrinjalo,« nam pove eden najlepših verzov iz Prešernovega cikla Sonetje nesreče. Zdi se, kot da sta verz in cikel sam globoka formula za umevanje Slovenije v tej dobi. Razstrta nesreča bi se takšnemu položaju reklo z manj pesniške energije.
Ob dvajsetletnici prvih demokratičnih volitev namreč prihaja na površje vse bolj jasna podoba trenutne slovenske države, predvsem množica njenih anomalij. Četudi mnogi žlobudrajo, da se jim jeziki lepijo na nebo, kako uspešna je njihova domovina, bo resnica najbrž manj tršata od takšnih predstav. Država Slovenija je resda uporaben poligon za vse vrste tistih manipulantov, ki se po njej precejajo v upanju, da bi v tej ali oni spletki iztržili kakšno dodatno nadarbino. Večino je uspešno rekrutiral nekdanji predsednik republike v Forum 21. Tako javnost vsaj ve, kje je največja koncentracija tistih, ki državo zlorabljajo.Za večino državljanov pa so sedanje razmere zgolj žalosten približek tistega, kar bi moralo že zdavnaj nastati iz osamosvojitve. Zakaj je naša država tako slabe odreje, pa ni naključje. Prav odnos do nje je tista ločnica, ki tranzicijsko levico ločuje od strank, ki so se nekdaj zbirale v Demosu.
Demos je spočel slovensko državo z namenom, da bi se po sproščenosti notranje demokracije lahko postavila ob bok razvitemu Zahodu. Zato ni naključje, da so prav tisti, ki imajo največji interes za Demos, tudi najbolj motivirani za vzpostavljanje in spoštovanje države v vseh segmentih, od stvarnih pa vse do simbolnih. Tako ti izražajo voljo, da se pomembne obletnice proslavljajo, tako kot jim pritiče (proslava ob 25. juniju); da se ljudje, najpomembnejši za razvoj slovenske nacije, spoštujejo v njihovi zgodovinski dragocenosti (tako tigrovci); pa tudi to, da gre družbenim subjektom, ki jih je prejšnji režim izločil na obrobje (kulturniška disidenca, Cerkev, Filip Terčelj), mesto, ki ga zahteva narek sodobnih časov.
Na drugi strani opažamo nasprotno tendenco, ki se kaže v mnoštvu forumov t. i. »civilne družbe« (Mirovni inštitut, Liberalna akademija, idr.), katerih sredobežna tendenca gre v smeri omalovaževanja države in njenih simbolov. Za njimi je tranzicijski mag iz Murgel, ki ob ključnih trenutkih ne pozabi običajne oprave, to je pomoči potrebne deve, zamenjati za kaj bolj »moškega« in stopiti v ospredje. Kučan je tako med prvimi, ki se bo živo trudil demontirati najpomembnejše temelje, na katerih država sploh sloni. Spominjali se ga bomo kot pobudnika ideje o demilitarizaciji Slovenije (Deklaracija za mir), in to nekaj mesecev pred vojno leta 1991. Sedaj pa njegovi viri spet napajajo studenec, ki spodjeda isto stavbo: vnovič se zavzemajo za Slovenijo brez vojske (Ukinimo vojsko, Mladina), kar je v rizični posledici zelo podobno zavzemanju za slovenski narod brez države. Slovenija brez vojske bi v najkrajšem času postala (v takšnem ali drugačnem obsegu) plen pogoltnosti tiste članice Nata, ki ji pripada polovica Jadranskega morja in precej nekdanje skupne domovine Jugoslavije, to je Hrvaške.
Onemogočanje demokracije in razvoja države je tako skupni projekt tranzicijske levice, ki pa ima precej razumljivo in razvidno jedro interesa. Država je po svojem ustroju dolžna braniti državljane pred zunanjo nevarnostjo, hkrati pa jim tudi omogočati notranjo ekvidistančnost oz. svobodo v osebnem razvoju. Šele družba, v kateri lahko vsak napreduje po svojih možnostih, je družba, ki je prišla v optimalni zenit svojega razvoja.
Sedaj že postaja bolj razumljivo, da tranzicijska levica ni zainteresirana za rast Slovenije v premi smeri: če bi Slovenija postala država v pravem pomenu besede, bi v istem trenutku tudi pometla z monopoli, kartelskim dogovarjanjem, politično privilegiranimi posli (Forum 21), z negativno selekcijo na vseh ravneh, tudi z novinarstvom, utemeljenim na pluralizmu samoupravnih interesov na eni in terorju laži na drugi strani (DNS).
Kaj tako more en tožilec, en sodnik, en varuh konkurence, ki je nahaja okrog 45. plačilnega razreda (1500 neto) proti armadam odvetnikov, ki se napajajo v tranzicijskem kapitalu. Kaj more redki pravični na Darsu, ko vidi kartelno dogovarjanje. Policija in tožilstvo dvajset let nista spremljala koruptivne dejavnost tako rekoč na lastnem pragu. Novinarstvo je bilo hermetično zaprto: Repovžev ceh, utemeljen na vrednotah socialističnega hlapčevstva, si je služenje domačemu socializmu kot »človeško vrednoto« zapisal kar v preambulo: »Karkoli si mislimo o načinu, kako so naši vrli kolegi ’služili ljudstvu’ in kako so se morali uklanjati partiji in pri tem marsikaj zamolčati, vsekakor ostaja njihova podoba bolj svetla, kot nam jo ponuja listanje po uradnih glasilih.«( http://www.novinar.com/info/zgodovina_drustva.php). In še danes so »povži« zelo živi: kako brižno kapa od njih slinež, če je le treba oblatiti nekoga, ki anomalije slovenske paradržave razkrinkava (Repovž versus Traven in Slak).
Slovenski Sonetje nesreče imajo kot pri velikem pevcu tudi v našem primeru daleč viden objekt tožbe: jadikuje nad domovino, ki je še ni ali pa ni takšna, kakršna bi morala biti. In zakaj ni? Tu vam veliki bard ne bo pomagal. Berite raje člane Novinarskega društva Slovenije.