Črni oblaki se nad Evropo niso zgrnili včeraj, zgrinjajo se že desetletja, ko sta se korporativna in politična eliti zarotili, da mora rasa, ki je dosegla največ v zgodovini človeštva in je s svojimi izumi in odkritji iz revščine potegnila na stotine milijonov ljudi, prevzeti kolektivno krivdo in se brez najmanjše možnosti obrambe izpostaviti barbarskim kulturam. Prepričevanje in pozdravljanje tega, da nas multikulturnost krepi, različnost omogoča napredek, mirovništvo vzpodbuja razvoj, kesanje za (domnevne) grehe iz preteklosti Evropejcev pa dela odgovorne, ni postalo samo muha enodnevnica, ampak intelektualni tok. To je dandanašnja stvarnost sodobnega humanizma, ki nam ga vsiljujejo, da sprejmemo divjanje po stari celini, kot so si ga zamislile horde tujcev. Ne gre več za samaritanstvo, ki ga potrebujejo narodi, zastali v razvoju, ampak za obratno vsiljeno etiko, za zlobno zaroto izbrisa vsega, kar so narodi Evrope skozi stoletja dosegli.
Pravijo, da je težava radikalni islam, da je težava Islamska država, da »pravi« in »miroljubni« islam nima zveze ne s prvim ne z drugim. Bližamo se točki, ko nas bodo začeli prepričevati, da islam nima povezave z islamom. S čim pa jo ima? Z lubenico? S kocko ledu? Z vevericami? Islam ni vera, je ideologija. Nevarna in zla. Ko se temu doda še plenilce izpod rakovega povratnika, je pot v razpad tradicionalne Evrope na stežaj odprta. Združeni na drugi strani vrat najdejo mehkužce, odete v mavrične zastave, čredo kastrirancev, preplašenih samouničevalcev, objemajoče in za roke držeče se retardirance, ki so sami sebi odrekli pravico do življenja v Evropi.
»To je bila nekoč ponosna rasa bojevnikov, obrtnikov in raziskovalcev,« je v začetku leta zapisal finski intelektualec Kai Murros, eden redkih, ki je v Skandinaviji ohranil zdrav razum in zdaj svari rojake pred pretečo nevarnostjo. Dovolj je bilo solz, šopkov rož, plišastih igrač, prižganih sveč, recitiranja poezije in zaklinjanja, da nas ni strah. Strah nas je. Mora nas biti strah. Prav je, da nas je strah. Prižgati moramo kresove, vzeti svojo civilizacijo nazaj, povrniti svojo kulturo in zahodni ponos, upreti se je treba noriji multikulturnosti, ki v sosednji ulici ni več eksotika, ampak grožnja, da uniči vse, kar je za nas tabernakelj svetosti, in vse, kar je svet popeljalo na pot napredka in svobode. Vsaj pol groba smo si že skopali, zato je skrajni čas, da ne merimo več proti sebi, ampak od sebe.