Na desnici se oblikuje nova desnosredinska pobuda in pojavljajo se celo ideje o ustanavljanju novega Demosa, v zvezi s tem pa se kot rep iz preteklosti vleče senca Dimitrija Rupla. Gre za vsem dobro znanega »vsestolčkarja« in politika, ki je v zadnjih petindvajsetih letih pokazal, da je na lovu za stolčkom (beri politično funkcijo) pripravljen vse izdati. Na to je najprej opozoril Slivnik v svojih knjigah, njegove ugotovitve zlasti iz Kučanovega klana (1996) pa je s številnimi podrobnostmi potrdil nihče drug kot Kučanov dolgoletni svetovalec Zdenko Roter v Padlih maskah (2013). Čeprav Rupel še iz časov Demosa igra »moško« Spomenko Hribar, torej velikega razdruževalca in zdraharja, se prodaja kot veliki združevalec.
Ruplovi prestopi z desnice na levico in spet nazaj na desnico in stran od nje k novim žrtvam so stalnica v samostojni državi. Večno zvest je namreč zgolj lastni koristi in je bil zanjo vedno pripravljen vse izdati. Ker v Demosu ni mogel zadovoljiti poželenja po najvišjih stolčkih, saj ni postal premier, temveč »zgolj« zunanji minister, je po pisanju Slivnika sodeloval pri zdrahah, ki so vodile k razpadu Demosa, in prestopil v Kučanov klan. Tudi tam je bila njegova zvestoba odvisna od kakovosti stolčkov, ki jih je dobil v zameno. Pri Kučanovemu svetovalcu Roterju lahko preberemo, da je Roter Ruplu pomagal do številnih stolčkov, denimo do zmage na ljubljanskih županskih volitvah. Njegovo kandidaturo za ljubljanskega župana je podprl nihče drug kot ljubljanska Zveza borcev, to pa je Ruplu uspelo z Roterjevo pomočjo.
V zameno za podporo Kučanovega klana je Rupel leta 1995 v Delu silovito napadel Janšo in o njemu zapisal stalni očitek, ki se o Janši vleče vse do danes: »Janšev načrt je spraviti slovenske oblasti v težave, pa naj to Slovenijo stane, kar hoče. /.../ Njegov bistveni cilj je v Sloveniji povzročiti čim več zmešnjav in sporov. Važno je, da bi bilo čim manj uspehov in normalnega življenja. Tako bi bil pripravljen teren za prihod Rešitelja. Takšna politika v nekaterih podrobnostih res spominja na vzpon totalitarizma pred šestdesetimi ali več leti. Takšna politika zagotovo ni demokratična.« (Sobotna priloga, 1995) Odmev teh Ruplovih besed smo slišali dvajset let pozneje, ko je lani poleti ponovno izvedel tisto, po čemer je znan v slovenski politiki. Ker ni imel več koristi od SDS, se je insceniral kot velika Janševa žrtev in med klasično medijsko »kanonado« užaljeno izstopil iz SDS, v isti sapi pa je začel navijati za nove desnosredinske stranke in se prilizovati Alešu Primcu. Ruplu so namreč vsi orodje za dosego ciljev.
Najbolj smešno je, da se Rupel prodaja kot veliki liberalec, ki svoje politične nasprotnike in kritike redno etiketira kot totalitariste. Seveda Rupla v njegovem »liberalizmu« ni motilo, da je o Janši kot grožnji za demokracijo razpravljal z Roterjem, ki je bil pripadnik SDV in je kot član tajne politične policije skrbel za obstoj totalitarnega režima v Jugoslaviji. Roter poroča: »Rupel je dejal, da se s temi Janševimi nazori ne strinja, in ker je tak, kot je, lahko zelo nevaren za demokracijo.« Odmev njunih pogovorov je Rupel objavil v zgoraj navedenem članku v Sobotni prilogi Dela in med drugim zapisal pozneje ponarodele očitke levice Janši: »Janša je demagog. V politiki je nesramen in rad podtika. Ne izbira sredstev. Je hudoben in brezobziren. Ne išče svetovalcev, ampak vernike. Ne išče sodelavcev, ampak služabnike.« Rupla je torej sredi 90. let motil Janša, ki je bil izvoljeni predstavnik ljudstva v demokratični Sloveniji, ni pa ga motil Roter, ki se je v totalitarnem režimu boril proti demokraciji!
Rupel je že od časov Demosa, ko je bil zunanji minister, vseskozi ciljal še višje, na premierski ali predsedniški stolček. V Drnovškovi vladi se ni zadovoljil z mestom zunanjega ministra in je imel apetite po predsedniškem stolčku na volitvah 2002. To podrobno opiše Roter, ki je Ruplu povedal tisto, česar ta ni hotel slišati, in sicer da s predsedniškim stolčkom ne bo nič. Zato je po letu 2002 Rupel prekinil s Roterjem in Kučanom, sledila pa je Ruplova »kanonada« pisem po medijih. Gre za Ruplov prepoznavni modus operandi, nadaljevanje zgodbe iz 90. let, le da tokrat njegovi udarci niso leteli po desnici, temveč po levici. Ko je od Kučanovega klana in LDS dobil vse, kar je lahko, LDS je bila v zatonu, SDS pa v vzponu, se je začel dobrikati Janši. Pred volitvami 2004 je LDS dokončno obrnil hrbet in prestopil k Janši. Izdaja se mu je spet splačala, saj je dobil ministrski stolček v prvi Janševi vladi. Pač v skladu z Ruplovim vodilom: stolček ali pa medijska »kanonada« pisem!
Rupel vztraja na levici ali desnici, dokler pričakuje korist in čim večjo publiciteto. Vsi, od vplivnih lobijev do medijev, so zanj zgolj sredstvo za dosego ciljev. Po lanskem izstopu iz SDS in stari lajni iz 90. let o nedemokratičnosti Janše je za nagrado takoj dobil velike intervjuje levih medijih in v njih nastopal kot glavni komentator ob arbitražni aferi. V intervjuju za Delo in Mladino je priznal, da gre pač tja, kjer pričakuje nove stolčke, in stran od tistih, ki mu stolčkov ne zagotavljajo več. Iz SDS je izstopil, ker mu ob morebitni relativni zmagi SDS na naslednjih volitvah ne bi pripadel stolček zunanjega ministra.
Da bi si ustvaril možnosti za novi stolček, je najprej v Reporterju začel kampanjo za vlado narodne rešitve, ki je kulminirala v posmeha vrednem septembrskem javnem pismu Cerarju in Janši (kjer je Rupel, tam so pisma!). V Ruplovo brezkompromisno »vsestolčkarstvo« se vpisuje tudi lanska hvalnica Cerarju in Mramorju, in to po vseh neskončnih vladnih aferah. Če ne bo nič z desnico, se bo pač prilepil Cerarju. Da slučajno ne bodo pozabili njegovih zaslug, ko bodo iskali zunanjega ministra!
Na desnici redno razpravljajo o virantovanju, morali pa bi tudi o ruplovanju. Največji problem pri Ruplu namreč ni zgolj Rupel sam na sebi, temveč tisti, ki mu kljub njegovim številnim izdajam vedno znova nasedajo in ga sprejmejo medse. Čeprav je politični zdrahar in razdruževalec, so ga lani kot združevalca sprejeli »vsegliharski« razumniki v odprtem pismu Cerarju in Janši. Danes pa paktira s pobudniki novih desnosredinskih strank, ki nasedajo njegovim poceni trikom, čeprav je Rupel zgolj na lovu za novim stolčkom. Slovenska desnica se iz dolgoletne sage o Ruplu očitno ni ničesar naučila, sicer bi ga kot večnega izdajalca končno postavila pred vrata, namesto da mu spet ponuja možnost za novo izdajo.