Kaj želi s tem sporočiti, se sprašuje Rupel. Najprej, da je bil Tito univerzalni voditelj in vsesplošna referenca za vse dogajanje v državi. Glasbeniki so ga imeli za klavirjem, kovinostrugarji za stružnico, mehaniki za volanom ...
Rupel prihaja iz glasbene rodbine in je opazoval, kako njegov oče na klavirju spremlja drugega glasbenika. »Spremljava J. B. Tita je še vedno spremljava našega življenja. Še danes se ukvarjamo z njim, še vedno nas spremlja – ne sicer na klavirju – kot referenčna postava, kot nek duh. Kar ima seveda svoje posledice. Imamo Tita v Kopru na glavnem trgu, imamo ga po drugih mestih … Če bi ustavno sodišče odločilo drugače, bi ga imeli še več.«
O svojih zgledih pisca »zgodovine iz prve roke« je pisal tudi v knjigi, posebej je omenil Edvarda Kocbeka, Izidorja Cankarja, Dušana Pirjevca in Staneta Kavčiča. Vsi so pisali dnevnik, v njih govore o stvareh iz sodobnega časa na avtentičen način. Iz njih je moč sestaviti kronologijo slovenske eksistence, države in naroda. Svojo novo monografijo ima za prispevek k enciklopedije slovenske države.
S skupino zgodovinarjev je namreč pred časom predlagal raziskovalni agenciji projekt Enciklopedije slovenske osamosvojitve, vendar mu je zmanjkalo točk na razpisih. Zadovoljiti se mora torej s tem, da opravi tisto, ker zmore (predvsem na področju mednarodnih odnosov) kar sam.
Železo in žamet v naslovu knjige sta seveda železna zavesa in žametna revolucija.