V zadnjem času v medije prihajajo anonimke o dogajanju v civilni obveščevalni službi, ki jih podpisujejo domnevni »zaskrbljeni uslužbenci Sove«. Čemu po vašem služijo ti anonimni zapisi?
Gre za modus operandi nekaterih uslužbencev, s katerim sem se seznanil med vodenjem Sove. Tudi jaz sem bil deležen t. i. obdelave sistematičnega pošiljanja anonimk o dogajanju v agenciji. Naši nadzorniki, poslanci iz takratne opozicije, so bili o nekaterih stvareh v Sovi bolje obveščeni od mene, njenega direktorja. Očitno gre za neki poseben način delovanja teh struktur. V primeru zadnjih anonimk so tudi jasno povedali, da je bil njihova tarča direktor oziroma vodstvo agencije.
V eni od teh anonimk se je pojavilo tudi vaše ime z očitki, da ste prikriti simpatizer trdega jedra tranzicijske levice, menda celo orodje v njenih rokah pri rušenju stranke SDS in njenega predsednika. Na tviterju ste podvomili o tem, da bi to napisali »zaskrbljeni uslužbenci Sove«, kdo bi potem lahko bil avtor tega diskreditiranja na vaš račun?
Če želite razumeti besede iz te anonimke, je v povezavi s tem zapisom bistvena informacija, ki sem jo dobil po naključju od člana vodstva SDS. V najožjem krogu predsednika največje opozicijske stranke naj bi tekla debata tudi o tem, da sem poskušal preko Demosa 2.0 prevzeti SDS in podobne neumnosti. Razlagal sem si, da gre za znotrajstrankarsko obračunavanje, iskanje sovražnikov, interno stabiliziranje stranke, ki jo zapuščajo vidni člani ... A zadeva je dobila popolnoma nov moment, ko sem s bil s to anonimko seznanjen. S presenečenjem in zgroženostjo sem v tekstu, ki mi ga je poslal urednik Demokracije, prepoznal iste besede in stavke. Na podlagi tega sem utemeljeno sklepal, da je njen avtor zlorabil oziroma uporabil obračunavanje v Sovi, da so v to zgodbo neupravičeno vpletli še mene z nekimi smešnimi očitki, da naj bi bil povezan s trdim jedrom levice. Perverzno. Očitki, da sem povezan s trdim jedrom levice? Vsi tisti, ki me poznajo, vedo, da je to privlečeno za lase, zato so se podobno kot jaz tudi oni z nasmeškom odzvali na te obtožbe.
Ko ste bili direktor Sove, ste v intervjuju za Reporter dejali, da bi bilo Sovo zaradi starih praks in izkazovanja nelojalnosti agenciji smiselno organizirati povsem na novo. Tedaj so vam v sindikatu očitali, da ste v Sovo pripeljali svoje kadre in da bi morali ti z vami tudi oditi iz agencije, zdaj pa vas v prej omenjeni anonimki »zaskrbljeni uslužbenci Sove« obtožujejo, da ste takoj po prihodu vanjo na ključne vodilne položaje nastavili najbolj zakrknjene uslužbence, ki so kariero začeli v Udbi. Malo sem zmeden, ker se te obtožbe med sabo izključujejo ...
Zmeden sem tudi jaz. Bil pa sem razočaran, ker sem ravno na podlagi teh navedb ugotovil, da ti očitki ne prihajajo od nasprotnikov, ampak od včerajšnjih »prijateljev«, sopotnikov. Zato sem tudi po tviterju prenesel pozdrave uredniku Demokracije, ki mi je posredoval to anonimko, kakor tudi tistemu, za katerega sem ugotovil, da je dejanski ali duhovni oče teh smešnih zapisov. Janeza. Bralcem pa prepuščam, da uganejo, katerega Janeza sem imel v mislih, haha.
O čem kot nekdanji direktor Sove in OVS ne smete javno govoriti?
O tem, kar je označeno z različnimi stopnjami tajnosti. Gre za stvari, ki so pomembne za varnost države. Že davno sem se tudi odločil, da ne bom javno govoril o medosebnih odnosih oziroma o tem, kako sem deloval z vsemi svojimi preteklimi šefi.
7. februarja 2013 je Slovenska tiskovna agencija objavila vest, da ste še kot direktor Sove z direktorjem republiškega arhiva Jožetom Dežmanom sklenili sporazum o predaji gradiva nekdanje SDV. Na čigavo pobudo je do podpisa tega sporazuma sploh prišlo?
V času prve Janševe vlade je direktor, ki ga je postavila ta vlada, v mandatu 2006–2008 podpisal sporazum o arhivskem gradivu v Sovi, s katerim je to gradivo zaprl za 40 let …
… temu direktorju pa je bilo ime?
… Andrej Rupnik. Ena od nalog, ki sem si jo zadal, je bila odprava tega »Rupnikovega« sporazuma. Z novim sporazumom smo med drugim uredili, da je vse gradivo, ki je bilo v Sovi, in tudi tisto, ki je že bilo predano Arhivu, postalo odprtega tipa. S sporazumom je prišlo do predaje stotih škatel arhivskega gradiva, ki je še bilo v Sovi in bi moralo biti že zdavnaj predano, pa ni bilo. Pri tem se mi postavlja vprašanje, zakaj to ni bilo urejeno v mandatu prve Janševe vlade, saj je zakon veljal že od leta 1999. Direktor Sove je neposredno podrejen predsedniku vlade. Nekaj gradiva, ki je bilo predano, tistega iz petdesetih in šestdesetih let, je bilo že dostopnega, nekaj pa ga je bilo še vedno zaprtega, podobno tudi tisto, ki je še ostalo v Sovi. Še enkrat povem: to, da je bilo nedostopno gradivo starejše od 40 let, je podpisal direktor, ki je bil postavljen v času prve Janševe vlade.
Je bil sporazum, ki ste ga podpisali z Jožetom Dežmanom, kadarkoli tajen, je bila na njem kdaj kaka oznaka »strogo zaupno«?
Seveda ne. Očitek o tajnem sporazumu, ki se je pojavil v tedniku Demokracija, je smešen in ne drži. Sporazum je bil javen, podpisan je bil javno, objavljeno je bilo sporočilo za javnost … Žal se novinar ni niti potrudil, da bi preveril zadevo na spletu. Šele ta sporazum je omogočil odpravo zaprtja gradiva za nazaj in predajo gradiv.
Janez Janša je po več kot treh letih od sklenitve tega sporazuma dejal, da zanj ni vedel ... Res ni vedel?
O tem sem z njim osebno večkrat govoril.
Po njegovem naj bi bil sporazum nezakonit in ga vlada nikoli ne bi potrdila. Očita vam, da sta z Dežmanom zavestno zlorabila položaj. Vaš komentar?
V sporazumu je določba, ki varuje osebne podatke po zakonu o varstvu teh podatkov. Nekateri posamezniki, ki so še zaposleni v Sovi, so bili zaposleni tudi v času nekdanje SDV. Če je bila ambicija, da se naredi diskontinuiteta med SDV in Sovo, bi morali to narediti na kadrovskem področju, s tem bi bil odpravljen tudi problem gradiv. Druga stvar, ki pa je vsebinske narave, je ta, da so nekatere stvari, ki so še vedno aktualne, nastale tik pred tem mejnim datumom in imajo kontinuiteto v modernem času z vidika varovanja operativnih tajnosti države. Nisem pa presenečen, da ni prišlo do diskontinuitete, saj danes celo v vodstvu Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO) sedi Igor Bavčar, nekdanji sodelavec SDV, tajkun, vidni član LDS in nekdanji minister za notranje zadeve.
Govorite o drugem členu tega sporazuma – navajam, »če je dokument izpred mejnega datuma (17. 5. 1990) priloga dokumenta, nastalega po mejnem datumu, velja nedeljivost dokumenta ter priloge in se takega dokumenta ne preda.« Zakaj ta varovalka?
Še enkrat – zaradi varstva osebnih in operativnih podatkov. Gre za manjši del gradiva.
Vas je pri tej predaji gradiva Arhivu v Sovi kdo izsiljeval? Janša je namreč izjavil, da »ni druge logične razlage, kot da gre ali za izsiljevanje oziroma za strah pred dolgo roko nekdanje Udbe ali za zavestno sodelovanje z njenimi podaljški«.
Moje vprašanje njemu pa je – zakaj tega ni uredil v mandatu 2004–2008. Štiri leta je imel časa, da bi rešil to vprašanje. Če bi imel interes, bi to uredil takrat. Ne pa da se je šele med tistimi stotimi škatlami, ki so bile predane v času mojega direktorovanja, našel dosje o Stjepanu Crnogorcu. To lahko potrdijo tudi tisti, ki so te dokumente našli v Arhivu. Kakor tudi dokumente, ki govorijo o tem, kako so se izvajale likvidacije v tujini ali kako so spremljali duhovnike. Vse to je bilo v teh stotih škatlah, ki so bile v mandatu prve Janševe vlade v kleti Sove – le zakaj?! Seveda me ni nihče izsiljeval, vsi, ki me poznajo, vedo, dato ni mogoče.
Po katerem ključu pa se je razvrščalo gradivo, ki se je nato v več etapah izročalo glavnemu arhivu?
V preteklosti so to delali nekateri uslužbenci Sove, ki so imeli nalogo zagotoviti, da je iz Sove šlo čim manj gradiva, sploh pa takega.
Koliko gradiva nekdanje SDV pa je še ostalo v Sovi?
Mislim, da je tega zelo malo.
So se predaje arhivskih dokumentov nadaljevale tudi po vašem odstopu z direktorske funkcije?
Podpisani sporazum narekuje, da se vse, kar se odkrije in ni bilo fizično predano v času mojega mandata, nadaljuje tudi po mojem odhodu. Ali se je res, pa žal tega ne vem. Le upam lahko, da ne bodo priročno izrabili besed prvaka opozicije, ki trdi, da gre za nezakonit sporazum, in tako ponovno aktivirali »Rupnikov« sporazum, ki je bil podpisan pod njegovo vlado.
Za zgodovinarko Tamaro Griesser - Pečar je sporazum, ki ste ga podpisali z Dežmanom, popolnoma nesprejemljiv, saj po njenem nasprotuje takrat veljavnemu arhivskemu zakonu. Pravi, da bi morali biti tudi dokumenti, ki so bili priloženi v poznejše dosjeje, po zakonu dostopni. Podobnega mnenja je tudi Andreja Valič Zver, direktorica Študijskega centra za narodno spravo. Kako jima odgovarjate?
Zelo enostavno. Pri vodenju agencije sem bil zavezan k spoštovanju vseh zakonov in predpisov. Ker ni bila narejena diskontinuiteta, imamo danes zatečeno stanje. Sprašujem pa se o motivih za orkestrirane napade name. Verjetno je to tudi posledica tega, da sem v določenih zadevah javno podprl raziskovalca Romana Leljaka, ki je najbolj zaslužen, da se je začela odstirati prava tančica delovanja SDV. V zadnjem času sem pomislil še na dve možni ozadji. Pri prvem gre za knjigo Med svobodo in rdečo zvezdo Dušana S. Lajovca, iz katere nedvomno izhaja, da je bil nekdanjih državni tožilec Anton Drobnič registrirani sodelavec Udbe, a so bili njegovi rojstni podatki zakriti, čeprav so se pri Demokraciji oz. Novih obzorjih, ki je to knjigo izdala, hvalili, da gre za necenzurirano objavo seznama sodelavcev SDV. Po drugi strani pa so ti podatki o Drobniču tako v Leljakovi knjigi kot na originalnih mikrofilmih, ki so bili nedavno predani Arhivu. Ravno pri tem primeru se mi poraja sum, da to ni bilo naključno. Sprašujem se, zakaj so bili njegovi podatki v knjigi prirejeni in zakaj potem taki napadi na vse tiste, ki smo na to opozorili. V prej omenjeni Lajovčevi knjigi manjka veliko imen, zanimivo, tudi Miran Frumen. Gre za znanega pripadnika državne varnosti, ki je aretiral Janez Janšo. Le zakaj?
Zanimivo je, da imenovana zgodovinarka zagovarja tudi tezo, da so nekateri podpisali sodelovanje z SDV prostovoljno, drugi pod prisilo. Kot je zapisala vaša kolumnistka, se uvaja nekakšen »udboiskrenometer«. Za danes domnevno naše tako, za druge drugače. Le kdo vse je še obremenjen s tem, da se razkrije njegov podpis o sodelovanju z SDV ali vojaško službo KOS. Ta sodelovanja so se podpisovala še daleč v osemdeseta leta prejšnjega stoletja. Toda prav dr. Jože Pučnik je antipod tem smešnim opravičenjem. Pučnik je moral v zapor zaradi objave kritičnega članka, ostal je brez izobrazbe, nikoli pa ni podpisal ne prisiljenega ne kakršnegakoli drugega sporazuma z SDV za tajno sodelovanje. Po drugi strani pri nekdanjem generalnem državnem tožilcu, ki v času svojega mandata ni storil prav ničesar ne pri pregonu udbaških zločinov kot ne pri pregonu gospodarskega kriminala v devetdesetih, obstaja utemeljen sum, da njegova neaktivnost ni naključje.
Napadi name pa so verjetno povezani še z eno zadevo. Moje stališče je bilo in je še vedno, da Bavčar, veliki prijatelj predsednika SDS, nima mesta pri graditvi prihodnosti slovenske pomladi. Je pravzaprav nekakšen grobar slovenske pomladi. Ponovno povezovanje njegovega imena z desnim političnim polom je velika zmaga in darilo levi opciji. Znano je, da je bil registrirani sodelavec SDV, in to tudi v času, ko je vodil Odbor za varstvo človekovih pravic leta 1988. Lahko špekuliram: SDV je najprej nekoga zaprla, nato pa organizirala in nadzirala tudi Odbor, ki je zaprte branil. Ko pogledamo strukturo članov vodstva Odbora, ugotovimo, da ima precejšen del članov povezave z vojaško službo ali SDV. Da ne bo pomote, med njimi so tudi posamezniki tipa Alenka Puhar, Drago Demšar in Viktor Blažič, ki jih lahko postavimo ob bok dr. Pučniku.
Če prav razumem, se v teh dveh zadevah lahko skriva odgovor na vprašanje, kaj je v resnici v ozadju poskusa vašega diskreditiranja.
Gre za strah pred prihodnostjo, strah pred izgubo pozicij na slovenskem političnem parketu. Če bi imel vodja opozicije interes te zadeve z arhivi urediti, bi to lahko naredil že zdavnaj, pa ni. Zakaj danes sedi skupaj na tiskovni konferenci z bivšim sodelavcem SDV? Naj mi nekdo to pojasni. Kar se tiče Andreje Valič Zver, pa tole: bil sem zgrožen, ko sem ugotovil, da je teden dni po tem, ko je šel vodja opozicije v zapor, v čast svojemu partnerju Milanu Zveru, ki je bil ponovno izvoljen za evroposlanca, organizirala piknik za vse, ki so sodelovali v njegovi kampanji. Medtem ko so se eni veselili, namesto da bi širili informacije o zlorabi pravosodja po Evropi, smo se drugi v Odboru 2014, tudi med koncem in v prostem času ukvarjali s tem, kako bomo pomagali političnemu zaporniku, predsedniku njune stranke.
Veljalo bi tudi spomniti, da je Andreja Valič Zver kot predsednica arhivske komisije, ki je omogočala vstop v slovenski arhiv, po mojem odhodu iz Sove prišla v konflikt z Romanom Leljakom, ker je komisija pod njenim vodstvom preprečila vpogled v gradivo, v teh sto škatel, ki sem jih jaz predal Arhivu. Po burnih urgencah, javnem dopisovanju, je komisija Leljaku le dovolila dostop, da so našli tisti dokumenti, o katerih sem prej govoril. Zakaj?
Na napade in diskreditiranje ste se na tviterju odzvali zelo skopo. Zapisali ste le, da je dobrota sirota. Javnost se vas spomni po vodenju Odbora 2014, Janeza Janšo ste pospremili v zapor na Dob in si zelo prizadevali za njegovo izpustitev. Kako ste sploh postali predsednik Odbora 2014?
Na njegovo osebno željo. No, verjetno bom kmalu v kakšni slabo zlepljeni anonimki prebral in ugotovil, da me je poslala Udba, haha.
Znane so vaše javne kritike nekaterih odločitev SDS, morda tudi je to razlog za javni pogrom nad vami?
Ne kritiziram samo stranke SDS, ki je le ena od strank. Res pa je, da sem bil član njihovega strokovnega sveta za obrambo. Ponovno predsedovanje pa sem že leta 2014 zavrnil. Tam sem spoznal veliko dobrih ljudi, s katerimi ohranjam strokovne stike. Nekateri ne razumejo, da obstaja nekaj, kar se imenuje kritična ocena. Ocenjevanje stanja v Sloveniji in Evropi. Še posebno sem se izpostavil ob migrantski krizi. Očitno pa so si nekateri lastili pravico, da lahko usmerjajo moje misli, ideje, zapise, a jaz sem ji že davno sporočil, da pri meni te pravice nimajo.
Stranka SDS je v javnomnenjskih raziskavah že nekaj časa spet na prvem mestu, res pa je, da je več kot polovica vprašanih neopredeljenih ... Lahko po vašem Janezu Janši še v tretje uspe postati predsednik vlade?
Politika, ki jo vodi le maščevanje za nazaj in išče sovražnike znotraj svojih vrst, enostavno ne more biti zmagovalna. Mislim, da je ravno nasprotno.
Je vaša ideja izpred dveh let o nekakšnem novem Demosu 2.0 še aktualna? Stranke na desnici še nikoli niso bile tako sprte, kot so sedaj.
Demos 2.0 je bila ideja o tem, da je treba delati na neki pozitivni viziji razvoja Slovenije. Da je treba med enakopravnimi političnimi partnerji in civilnodružbenimi posamezniki vzpostaviti podlago za preporod naše domovine, za ohranitev naroda. Nekateri so se v tej ideji prepoznali, drugi se počutijo ogrožene. Še najbolj jih je očitno motilo, kar sem vseskozi poudarjal, da bi partnerji v tej povezavi morali biti enakopravni. Idej in misli se ne da zaustaviti, poletele so in letijo.
»Čas, da bi se generacija iz Demosa umaknila v ozadje, da bi ti postali nekakšni strici iz ozadja in da bi svoje sposobnosti lahko v ospredju pokazali nečaki«, kot ste lani slikovito napisali v eni od kolumn za Reporter, očitno še ni prišel. Kdaj bi po vašem lahko prišlo do tega preloma?
Mislim, da je politika dinamična kategorija in da bo do tega preloma zagotovo prišlo. »Luzerska« politika, ki gre iz poraza v poraz in po maozedongovsko računa, da bo prišlo do končne zmage, se v Sloveniji ne more več pozitivno iziti. Če ne že na naslednjih volitvah, pa na tistih, ki so potem čez štiri leta, bo do tega preloma gotovo prišlo.
Zadnje čase ste aktivni tudi v panevropskem gibanju. Nedavno ste v Ljubljani sodelovali na okrogli mizi s svobodnjaškim kandidatom za predsednika Avstrije Norbertom Hoferjem, pozneje ste bili tudi eden od nastopajočih na konferenci panevropskega gibanja na Dunaju o ilegalnih migracijah. Se lahko na tej podlagi razvije nova politična stranka?
Politika Evropske ljudske stranke v povezavi s socialisti je stari kontinent zapeljala v slepo ulico. Na panevropski konferenci na Dunaju sem ujel diskurz, ki mi je dodatno odprl oči, zakaj smo tako zatavali. Na panelu o migracijah sem sodeloval skupaj s profesorjem, ki je danes svetovalec predsednika Evropske komisije Jean-Clauda Junckerja, svoj čas pa je bil svetovalec Merklove. Štirideset let se ukvarja z migracijami, vehementno je zatrjeval, da smo v EU največji teroristi, saj se kar sedem tisoč Evropejcev bori v Iraku in Siriji na strani ISIS. Seveda se s tem ni moč strinjati. Jasno sem mu povedal, da je na bojiščih v Siriji in Iraku Arabcev bistveno več od Evropejcev. Vprašal sem ga, kdo pa so ti Evropejci? Večinoma so rezultat in posledica zgrešene integracijske politike nekaterih evropskih držav. In o tem se bo treba pogovarjati. Brez dlake na jeziku, brez politične korektnosti, ampak kruto, realno. Evropi se s takimi svetovalci definitivno ne piše dobro. Glede vašega vprašanja o oblikovanju nove politične stranke. Seveda se lahko oblikuje, a bo prejela udarce in ostre napade tako z leve kot desne. Tako kot jih prejemam tudi jaz z anonimkami, blatenje po časopisih, procesiranjem na sodiščih ...
Se lahko ponovi migrantski val takih razsežnosti, kot smo mu bili priča lani, ko je čez Slovenijo šlo pol milijona ilegalnih migrantov?
Mislim, da ne. Ne v tako velikem obsegu in ne v tako kratkem času. Balkanska pot je priprta, hkrati pa je odprta pot čez Mediteran. Namesto milijona nam bodo spuščali v Evropo 500 tisoč v enem letu. Propagandna medijska mašinerija bo nadaljevala mehčanje javnosti in prodajanje zgodb o ubogih beguncih in uspešni integraciji. Bogati meceni iz arabskega sveta bodo še naprej iskali mehke točke skorumpiranih politikov z desnice in levice, ki jim denar pomeni več kot prihodnost naroda. Simbol tega v Sloveniji postaja katarska džamija. V desetih letih lahko dosežejo cilj, na katerega stalno opozarjam. Evropo s to migrantsko invazijo že desetletja kuhajo kot žabo. Lani je ob preveliki invaziji žaba izskočila iz lonca, sedaj pa nekateri računajo, da lahko s počasnim stalnim dotokom nezakonitih migrantov nadaljujejo. Gre za sistematično in koordinirano spreminjanje kulturne podobe Evrope. Kot je rekla pokojna italijanska novinarka Oriana Fallaci: ggre za dolgoročni načrt vzpostavitve Evrabije. Islamizacija, šeriatizacija in arabizacija je v polnem teku. Pri tem ne smemo biti naivni.
Že dalj časa nekako visi v zraku, da se boste slej ko prej politično aktivirali. Lahko vaše ime pričakujemo na eni od kandidatnih list za prihodnje volitve v državni zbor?
To je zimzeleno vprašanje, ki ga prejemam že precej časa. Tudi tako je mogoče razumeti napade i leve kot desne. Vseskozi je navzoča ideja, da se bom politično aktiviral. A v tem trenutku menim, da je bolj pomembno, da kot človek iz akademske sfere, stroke in civilne družbe javno opozarjam na problem ilegalnih migracij in drugih resnih dolgoročnih družbenih vprašanj. Razmišljam o tem, kakšna bosta Slovenija in Evropa 2030, 2050 ob tako nesposobni in izdajalski politični eliti. Res je, da so me leta 2014 v SDS nagovarjali, da bi kandidiral za poslanca, a se za to na srečo nisem odločil. Da bi se mu pridružil, me je nagovarjal kolega Aleš Primc, ki ustanavlja novo gibanje. Z Alešem sva povezana kot soborca iz jarkov leta 2014, ko sva se oba prostovoljno in v prostem času borila za to, da rešiva političnega zapornika kot žrtev politično montiranega procesa, to naju bo za vedno povezovalo. Z nekaterimi njegovimi idejami se danes strinjam, z drugimi pa žal ne. Razlika med nama je tako velika, da možnosti, da bi hipotetično kandidiral na listi njegovega gibanja, enostavno ni.
Pred kratkim ste postali tudi dekan Fakultete za državne in evropske študije. Janša je na tviterju namigoval, da je bila to nagrada, ker republiškemu arhivu niste predali »dosjeja Vito« o Petru Jambreku, ki je s Tonetom Jerovškom ustanovitelj in polovični lastnik te fakultete. Kako odgovarjate?
Dobro veste, kako je s tem. Še ena od smešnic. Tone Jerovšek in Peter Jambrek sta med očeti demokratične slovenske ustave, nekdanja ministra in predsednika ustavnega sodišča. Bila sta ustanovna člana Zbora za republiko, Peter Jambrek je bil tudi njegov prvi predsednik, Zbora, ki je ključno vplival na to, da je leta 2004 nastala desnosredinska vlada. Z izjavo, da je vodstvo SDS, kakršno je, predvidljivo zagotovilo za prevlado in prihodnje zmage levice, je doživel svoj pogrom in postal trn v peti. Tudi vi ste pred leti pisali, da obstaja ta dosje. Dosje je bil v Arhivu že dolgo pred tem, ko sem jaz prišel za direktorja Sove. Pred tem je bil tudi najden in objavljen v medijih. Prepričan sem, da Janša zelo dobro ve, kako je bil najden in objavljen. Pomenljivo je, da se je na moje imenovanje na mesto dekana v časniku tranzicijskega tajkuna Bojana Petana Dnevnik obregnil tudi Dejan Karba. Gliha vkup štriha. Če pa uporabimo diskurz iz tvita, se lahko vprašamo, kakšno nagrado je dal Bavčar, da je kot uslužbenec SDV lahko član predsedstva VSO.
Kako gledate na prihodnost Slovenije v teh čudnih, zmedenih časih. Kaj nas vse skupaj čaka, zdi se, da Evropa gre iz krize v krizo?
V tem pogovoru sva daleč preveč pozornosti posvetila dogodkom iz preteklosti. Kot človek, kot predavatelj in tudi ljubitelj zgodovine se zavedam pomena preteklosti, vendar me to stalno vračanje v zgodovine kot del političnega diskurza strašno moti. Nad vsem tem, o čemer sva se največ pogovarjala, sem bil zelo razočaran in prizadet. Dobrota je bila res sirota. Sem pa že vse skupaj vzel kot pač še eno življenjsko izkušnjo. Žal bridko. Odločil sem se, da prepustim zgodovino zgodovinarjem, da se s tistimi, ki že tri desetletja metamorfozno vedrijo na našem političnem prizorišču sploh več ne ukvarjam. Sapienti sat! Ukvarjam se in se bom ukvarjal z zares pomembnimi vprašanji naše prihodnosti, prihodnosti naših otrok, mojih slušateljev na fakulteti, ki me kar naprej opozarjajo na realne probleme, ki jih spoznavajo. Izluščiti moramo, kaj je dobro za Slovence, prebivalce Slovenije, kaj je pravo pot v teh turbulentnih letih in desetletjih, ki so pred nami.
Kaj konkretno imate v mislih?
Evropa, Evropska unija se spreminja. Trdno zagovarjam stališče, da se mora Slovenija pridružiti državam Srednje Evrope, višegrajske četverice, ki so dokazale, da najboljše razumejo izzive, ki so pred nami. Naša severna soseda Avstrija lahko še okrepi višegrajski »blok razuma«. Orban je postal luč na koncu predora. Hkrati se zdi, da so Nemčija, Francija, Italija popolnoma zatavale. Podrejamo in financiramo muhe Erdogana, vse bolj islamističnega diktatorja iz Bosporja. Vsiljevanje migrantskih kvot je neverjetno nora zgodba, kakor tudi poskus discipliniranja Poljske z deklaracijo Evropskega parlamenta, ki so jo vsegliharsko sramotno podprli tudi vsi slovenski evropski poslanci, »levi« in »desni«. Migrantska kriza je najboljši dokaz izgube kompasa. Polni smo besed o vodilni vlogi Evropske unije v globaliziranem svetu, a pod vodstvom birokratov iz Bruslja postajamo vse bolj ranljivi in nebogljeni pred grožnjami islamizacije. Ostajam prepričan, da je nič nezakonitih migrantov edina dolgoročna varnostna politika, sprejemljiva za Slovenijo. Nihče ne govori več o tem, kdo in kako se bo poplačal skupni dolg, pri katerem smo mi zadolženi za več kot 16.000 evrov, vključno z vsakim našim novorojenčkom. Zdi se, da ostajajo roparji naših bank nedotakljivi. To enostavno ni sprejemljivo. Vladavina prava ostaja katastrofalna. Minister ni naredil nič, dal je le nekaj populističnih izjav. Sodniki, tožilci, ki so dokazano množično kršili človekove pravice, tudi v demokraciji ostajajo na položajih. Zame so to samo kriminalci v sodniških ali tožilskih togah – morali bodo odgovarjati. Slovenija ima polno neizkoriščenih naravnih lepot in danosti, ukvarjamo pa se s popolnoma zgrešenimi temami in problemi. Vedno bom iskal prave teme ter jim po svojih najboljših močeh dajal mesto v javnem prostoru. Kritikam in kritizerstvu navkljub. Prijatelj mi pravi, če ti mečejo polena pod noge, zakuri kres. Naš kres že gori in vabi. O kresovih, ki gorijo, sem tudi že zelo veliko povedal in zapisal.
Biografija
Damir Črnčec, rojen v Mariboru 19. junija 1973, nekdanji direktor obeh slovenskih obveščevalno-varnostnih služb, je v javnosti znan predvsem kot kolumnist, strokovnjak za globalna, geostrateška, geopolitična in varnostna vprašanja, visokošolski učitelj in civilnodružbeni aktivist. Je tudi avtor in soavtor številnih znanstvenih in strokovnih monografij in člankov. Junija letos je izšla njegova knjiga s pomenljivim naslovom Kresovi.