Septembra bo minilo deset let od predavanja nekdanjega papeža Benedikta XVI. na univerzi v Regensburgu, kjer je med drugim citiral stavek bizantinskega vladarja Manuela II. Palaiologosa. Manuel II. je v dialogu s perzijskim učenjakom leta 1391 zapisal: »Pokaži mi, kaj je Mohamed novega prispeval, in tam boš našel samo zlobo in nehumanost, kot je ukaz, da se z mečem širi vera, ki jo je pridigal.« Številni muslimani so bili z navajanjem tega užaljeni, državniki pa so se odzvali različno. Nekateri so papeža nedvoumno podprli, drugi pač ne. Pakistanski predsednik Mušaraf je izjavo razglasil kot obrekovanje islama, iranski svet varuhov ustave pa za del »serij zahodnih zarot proti islamu«, palestinske oblasti in teroristi iz vrst Hamasa so obsodili te papeževe besede. Na drugi strani se je španski premier Aznar na pozive k papeževemu opravičilu odzval z vprašanjem, zakaj se muslimani niso opravičili za 800 let okupacije Španije, švicarski notranji minister Couchepin je papežev govor ocenil kot »inteligenten in nujen«, za avstralskega premierja Howarda so bili jezni odzivi islamskega sveta »disproporcionalni, čudni in razočarajoči«.
Kako so reagirali papeževi podrejeni, njegovi princi, kardinali. Nekateri na zelo splošni ravni, v stilu ne krop ne voda. Avstralski kardinal Pell pa je papeža nedvoumno podprl z besedami, da »ne more izključiti povezave med islamom in nasiljem«. Po drugi strani je bil kardinal Bergoglio »nesrečen«, besede papeža »ne odsevajo njegovega mnenja« … Kardinal Bergoglio je dobrih šest let kasneje, 13. marca 2013, postal papež Frančišek. V zgodovino bo odšel kot papež, ki je umival in poljubljal noge tudi muslimanom. Samo iz zgornjih citatov, ki so stari manj kot deset let, je več kot očitno, da ima katoliška cerkev, Zahod, naša civilizacija težavo. Težavo razumevanja, kaj se dogaja.
Priča smo namreč tretji islamski invaziji na Evropo. Prva je bila tista, do križarskih vojn, v kateri so muslimani osvojili velik del današnje Španije, Portugalske, del Francije in so bili redno na roparskih pohodih po Evropi, Italiji, Balkanu, Grčiji … V drugi invaziji, čas Otomanskega cesarstva, jim je uspelo v celoti podrediti Vzhodno rimsko carstvo in Evropo do naših meja. Naša južna meja je bila evropski branik proti islamskim otomanskim hordam, ki so prinašale teror nad našimi predniki. Začetek zatona te druge invazije je zmaga Jana Sobieskega pred Dunajem leta 1683, konec pa vzpostavitev sodobne turške republike leta 1923.
Tretja islamska invazija je bolj sofisticirana in prefinjena. Začne se s procesom dekolonizacije evropskih kolonij po drugi svetovni vojni, kjer so bivše kolonialne sile same uvažale islamsko prebivalstvo iz svojih nekdanjih kolonij. Najbolj nespametne so bile Velika Britanija, Francija, Belgija, ki sedaj tudi najbolj plačujejo za napačno migracijsko in integracijsko politiko. Dekolonizacijska paradigma se je nadgradila z lažjo, ki so jo širile levičarska politika in akademske ustanove. Kriv je Zahod. Kriv za revščino in vse tegobe svojih nekdanjih kolonij. Vse skupaj je velika laž, katere cilj je bil pod krinko občutka krivde, humanitarnosti uvoziti nesluteno število prebivalstva, ki bo v celoti spremenilo demografsko strukturo Evrope. Seveda je samo »naključno« večina tega prebivalstva islamskega, ki v večini zavrača pridobitve naše judovsko-antično-krščanske civilizacije. Civilizacije, ki temeljni na enakih pravicah moških in žensk, na svobodi veroizpovedi, svobodi do ateizma, na zaščiti gejevske in lezbične manjšine … Četrti totalitarizem, islamski radikalizem, vsemu temu nasprotuje. Želi si srednjeveško civilizacijo, ki temelji na eni knjigi, v kateri so muslimani in moški od boga dani. Vsi drugi smo lahko le njihovi sužnji ali podložniki. Ne, hvala za takšno civilizacijo.
Evropa, Zahod je pred težkim izzivom. Prepoznati bo potrebno, da smo del islamističnega oratorija. Zgodba islama je zgodba, kot jo je zapisal Manuel II., kot jo je citiral Benedikt XVI. Akcija iz oratorija so radikalni, ekstremistični islamistični napadi po Evropi, od samomorilcev do napadov z avtomatskimi puškami, pištolami, noži do napadov z ukradenimi tovornjaki. Priporočila islamske države, kako naj nas napadajo so: uporabite vse načine in metode, da pobijete čim več nevernikov. Glasba oratorija so zvoki siren policijskih in reševalnih vozil, jok žrtev in svojcev terorističnih napadov. Publika pa smo vsi mi. Mi, ki to spremljamo po televiziji, internetu, družbenih omrežjih ali kot neposredne žrtve in priče teh napadov. Scenariji za več oratorijev so napisani, njihovo izvajanje pa gledamo skoraj vsak dan.
Kdo so producenti in režiserji? Kdo vse skupaj ideološko podpira, kdo financira in izvaja? Odgovori na vsa ta vprašanja so na dlani. Ideologi, številni imami, kleriki po Evropi in zunaj nje nas razglašajo za nevernike. Nedavno je to storil tudi turški profesor ustavnega prava, svetovalec turškega diktatorja Erdogana, ki je na tviterju avstrijskemu kanclerju zapisal: »Odjebi, nevernik«. V krogu turškega diktatorja smo očitno po navadah in običajih v času Osmanskega cesarstva. Novodobni turški vpadi, nezakonita migrantska invazija je lani dodobra pretresla Evropo. Diktator nam sedaj grozi s tremi invazijskimi milijoni nezakonitih migrantov. Izvajalci so se razkrili sami, kakor tudi financerji. Arabski milijoni in milijarde finančno podpirajo to tretjo invazijo. Katarska džamija, vojašnica v Ljubljani je del tega, kakor tudi številne druge po Balkanu, Evropi in ZDA, financirane od Savdske Arabije, Katarja, Turčije in drugih osvajalcev.
Naši predniki so nam zapustili to, kar imamo, naša dolžnost je, da poskrbimo za zanamce. Morda je tudi čas, da zahtevamo od Turčije odškodnino za vse zlo, ki so ga prizadejali turški vpadi. Kajti naša demokracija je na preizkušnji, pravno bomo morali na novo urediti odnos do poskusov uničevanja demokracije z zlorabo ustavnih pravic. Osvajalci so večkrat dejali, z vašo demokracijo vas bomo uničili. Ne bo jim uspelo, kajti »neverniki« smo se prebudili, počasi tudi vstajamo!