Na TV Slovenija se »zdrave sile« še naprej ne morejo sprijazniti z dokumentarnim filmom o tako imenovani Jugoslovanski ljudski armadi, katerega avtor je urednik in novinar z RTV Valentin Areh. Po novem so iz arhiviranega dokumentarca na spletu izbrisali insert iz leta 1980, kjer nastopajo stanovalci znanega ljubljanskega propadajočega poslopja cukrarna (Slovenci in ljudje iz drugih delov Jugoslavije) in govorijo, kako težko živijo, v kakšnih razmerah, da ni stanovanj... Ne boste verjeli, na TVS trdijo, da so ta del izrezali, ker še nimajo urejenih avtorskih pravic. Insert je namreč iz dokumentarca z naslovom Cukrarna pokojnega režiserja Janeza Drozga, posnel ga je leta 1980 kot redno zaposleni na TV Ljubljana (predhodnici RTV Slovenija), kar naenkrat pa v arhivu TVS pravijo, da zanj nimajo avtorskih pravic!?
Tako naj bi režiserjev sin Marjan Drozg, prav tako zdaj zaposlen na RTV, prepovedal predvajanje posnetkov iz dokumentarnega dela svojega očeta, pri čemer menda ni pripravljen pravic za predvajanje odstopiti niti proti plačilu nadomestila za uporabo. Po besedah naših virov Drozg sprva ni imel prav nobenih težav s predvajanjem teh posnetkov, kot kaže, pa ga je nekdo kasneje ustrezno »prepariral«. Sploh so absurdne razlage, da na TVS ne bi smeli uporabljati posnetkov, ki so jih posneli njihovi zaposleni z denarjem te javne televizije, sodelavci, tehniko... Pomeni, da bi bil njihov arhiv, posnet za naš denar, praktično nedosegljiv.
V filmu je Areh z izostrenim občutkom orisal, kaj je JLA dejansko bila: največji represivni aparat za obrambo revolucije oziroma oblasti vodstva partije na čelu z dosmrtnim poveljnikom Josipom Brozom Titom. Poleg tega je bila tehnološko zastarela, taktično inferiorna in izredno potratna, saj je šlo za vojsko kar 20 odstotkov jugoslovanskega proračuna, največ seveda proporcionalno od Slovenije. Areh ni prikazal zgolj bede jugovojske, prave zakladnice potencialnih vojnih zločincev, ki so to tudi dejansko postali ob velikosrbski agresiji na Hrvaško in Bosno in Hercegovino, pač pa še življenje v »socialističnem raju«. Država je vse bolj zaostajala za Zahodom, gospodarsko so jo dotolkli.
Med tedanjimi komunističnimi funkcionarji je prikazan tudi nekdanji vodja slovenske partije Milan Kučan, kako se ponižno rokuje s Titom. Citiran je še magnetogram partijsko- udbovko- miličniškega srečanja z aprila 1988, kjer je Kučan grmel proti pisateljskem osnutku »meščanske« ustave (ustave parlamentarne demokracije), javne tribune za demokratizacijo družbe pa je imenoval fašistoidne in jih primerjal s pohodom nacistov na oblast.
Zdrave sile na RTV posebej boli, ker je imel dokumentarec izjemno visoko gledanost, sprva je bilo pod vprašajem, ali bodo sploh predvajali ponovitev, s spletnega arhiva je večkrat izginil oziroma bil premeščen na drug URL naslov. Na TVS so se pri vsem skupaj izgovarjali, da za vse predvajano gradivo nimajo urejenih avtorskih pravic. Ko so te le »uredili« in je postal film dosegljiv na njihovi strani, ga je besno napadel polkovnik Milan Gorjanc (sicer član predsedstva zveze borcev), ki je bil osebno prizadet zaradi napada na njegovo ljubljeno armado, kjer je preživel večji del kariere.
V času slovenskega osamosvajanja je bil kot visok oficir JLA v Centralnem komiteju Zveze komunistov Jugoslavije, torej med najbolj zadrtimi branilci komunizma in Jugoslavije. Komaj je izzvenel polkovnikov odziv, se je oglasila Kučanova propagandistka Špela Furlan, njegova dolgoletna svetovalka za odnose z javnostmi. Protestno pismo, v katerem je spljuvala Areha in njegovo delo, je naslovila kar na programski svet RTV in direktorico TVS. Svojega šefa Kučana je skušala prikazati kot velikega borca za demokracijo, vse v stilu svojih političnih botrov, vzgojenih v duhu, da je laž nesmrtna duša komunizma. Če z lažjo ne morejo več prodreti, je treba očitno vsaj cenzurirati resnico.