Operacija rušenje Janševe vlade se je začela natanko pred dvema letoma. Ko je v Ljubljani na županskih volitvah prepričljivo z velikim naskokom zmagal Zoran Janković. Po porazu LDS leta 2004 na parlamentarnih volitvah je bil to prvi večji signal, da bi se javno mnenje prevesilo spet nazaj, da bi levo-sredinske stranke lahko znova prevzele oblast. Nekateri so bili tako nestrpni in neučakani, da bi Janšo najraje po hitrem postopku predčasno vrgli z oblasti. Zato je bilo v Sloveniji leta 2007 kar naprej izredno stanje, afere so si sledile ena za drugo: najprej Strojanovi, nato Sova, jeseni pa je sledila še razvpita novinarska peticija. Ko je na predsedniških volitvah slavil še Danilo Türk, je bila evforija popolna. Politiki leve sredine so si domišljali, da že imajo v žepu zmago tudi na parlamentarnih volitvah septembra 2008.
Spopad med blokoma pa ni imel samo politične, ampak tudi kapitalsko dimenzijo. V zadnjih dveh letih je šlo za prevlado nad zadnjo fazo tranzicije – nad koncentracijo kapitala. Direktorji so začeli obračati hrbet Janševi vladi, ker v njen niso več videli garancije, da bi lahko legalizirali sporna premetavanja lastniških deležev in menedžerske prevzeme. Novodobni slovenski tajkuni so si takoj našli nove (beri stare) zaveznike v politiki, ki so bili pripravljeni služiti njihovim interesom. Tajkuni so v državi že začeli postajati nekakšna vzporedna oblast.
Najdlje med njimi je šel Boško Šrot, ki je s svojo neizmerno pogoltnostjo strankam leve sredine ogrozil vnovičen prevzem oblasti. Še več, vodstvo Pivovarne Laško je aktivno poseglo v preurejanja političnega prostora. Najprej je družina Šrot prevzela Slovensko ljudsko stranko, nato so v prostorih celjskega župana naredili načrt za razkol med poslanci Jelinčičeve SNS (novi stranki Lipa je bila zagotovljena vsa potrebna infrastruktura – od propagande v Šrotovih medijih do prostorov, ki jih je dal v najem odvetnik Stojan Zdolšek), poleti pa je sledila še ofenziva na Novo Slovenijo. Šrot je poskušal Janšo obkoliti z vseh strani in oslabiti vse njegove koalicijske partnerje. A načrti, kot kažejo ankete javnega mnenja in kot bo pokazal rezultat nedeljski volitev, se mu niso najbolje izšli. Prej nasprotno – z vmešavanjem v politiko je strankam leve sredine naredil medvedjo uslugo.
V nedeljo se bo odločalo o prihodnosti Slovenije in kot kažejo zadnje volilne napovedi je na obzorju vnovična relativna zmaga Janševe SDS. Napovedi kažejo, da bi SDS lahko tokrat prejela celo več glasov kot leta 2004. Za Janšo bo nedvomno uspeh že, če bo ponovil 29 odstotkov izpred štirih let. To bo njegova velika zmaga, za tisto iz leta 2004 je bolj veljalo, da je izgubila LDS kot pa zmagala SDS. Da Janši v primeru relativne zmage ne bi uspelo sestaviti nove koalicije, je skoraj neverjetno. Tako kot je neverjeten scenarij, da bi stranke leve sredine za mandatarja namesto Boruta Pahorja ponudile ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Poleg morebitne Janševe zmage bodo nedeljske volitve na drugi strani prinesle tudi poražence. Največji poraženec bo v tem primeru Borut Pahor, ki bo postal velika žrtev Kučanovega kombinatorika Gregorja Golobiča, ki je za levico pripravil scenarij ponovnega prihoda na oblast.