Vodstva štirih strank, s katerimi bi prihodnji mandatar Borut Pahor rad sestavil koalicijo, so prejšnji teden v roke prejela osnutek koalicijske pogodbe. Prav na dan, ko je 50 strani obsežno gradivo priromalo tudi na sedež SLS, je ta stranka na stežaj odprla vrata za vstop v vlado. Tako se je precej povečala možnost, da se ponovi koalicija iz leta 2000, ki so jo sestavljale LDS, zdajšnja SD, SLS in Desus. Medtem je LDS razpadla na dve stranki, med LDS/Zares in SD pa je zamenjana le vloga hegemona, omembe vredna pa je še večja teža upokojenske in manjša teža ljudske stranke. Sicer pa je bilo dovolj sestankovanja in fotografiranj. Napočil je čas za kravje kupčije o delitvi volilnega plena.
Po volitvah leta 2000 in 2004 se je vedelo, kdo je glavni, a tokrat je kazalo, da bo precej drugače. Toda Pahor počasi le jemlje vajeti v svoje roke, le njegovi koalicijski partnerji se na to še niso privadili. V petek se je skupaj z Gregorjem Golobičem odpravil na sedež LDS in priredil novo skupinsko srečanje levega trojčka, ki ga že dober teden ni več, a se po potrebi oživlja. Tudi kot kazen za upornega Karla Erjavca, ki vztraja pri obrambnem ministrstvu in enakopravnem položaju vseh partnerjev.
Predsednik parlamenta kot preizkusni kamen
Prihodnji mandatar je s predlogom za podpredsednika državnega zbora (Miranom Potrčem) postavil Zares pred dejstvo, da mora predlagati svojega kandidata za predsednika, in to podkrepil s ponudbo LDS, če bi se stranka Zares temu položaju odrekla. Svojega kandidata (Vasjo Klavoro) je ponudil tudi stranki Desus, saj bi morala biti ona in ne LDS prva na vrsti, če bi se vodenju parlamenta odrekli v Zares. Že prvo kadrovsko dogovarjanje je tako povzročilo veliko slabe volje, saj je Katarina Kresal vztrajno govorila o soglasju med partnerji glede predsednika parlamenta, na koncu pa je odločil dogovor med SD in Zares. Čeprav jo to povsem razumljivo, so bila pričakovanja Kresalove, ki se je po napovedi kandidature Pavla Gantarja zavila v molk, drugačna. Kaže, da bi še kar rada vztrajala pri kolektivnem delu vodstva levega trojčka, za kar se Pahor in tudi Golobič ne zmenita več, a sta prišla k njej na novo fotoseanso. Kresalova, denimo, ponavlja, kako so v osnutku koalicijske pogodbe napisani temeljni cilji, kot so se »dogovarjali in jih združili še pred volitvami«. Če je to tisti »preizkusni kamen« nove koalicije, o katerem je govorila tudi Kresalova, potem prvega resnega preizkusa ni opravila brez travm.
VEČ V TISKANI IZDAJI