Leto 2017 bi se težko začelo slabše kot se je. Počilo je na kritični točki, na meji, ki Evropo ločuje od osmanskega cesarstva, v nočnem kljubu Reina, na robu Bosporja. Napadalec je postrelil 39 ljudi. Še poprej je ugrabitelj tovornjaka na berlinski tržnici ubil ducat ljudi, ogromno pa ranil. A morda najbolj pomenljiv dogodek v tej smeri se je zgodil v Kölnu. Za lansko novo leto je na železniški postaji prišlo do množičnega nadlegovanja deklet s strani migrantov. Mesto je letos nadzorovalo okrog 1500 policistov, od tega 300 samo na trgu pred katedralo. Število prijavljenih kaznivih dejanj jim je iz lanskih 1300 uspelo zmanjšati na dva primera spolnega nadlegovanja, 6 tatvin, aretirali pa so 29 ljudi. Po nekaterih navedbah naj bi bilo tako zavrnjenih okrog tisoč Nafrisov, kot so policisti ljudi severnoafriškega videza poimenovali na družabnih omrežjih.
In tu se je začelo. Policija je bila obtožena, da širi sovražni govor in spodbuja diskvalifikacije novih državljanov. Rasizem je bil najbolj opazna žaljivka. Medijska kampanja se je nato obrnila proti populizmu in nemškemu desničarstvu, čeprav ne eno ne drugo ni bilo v nobeni povezavi z akcijo policije, ki je bila docela korektna.
Novo leto 2017 je tako pokazalo, da so stare prakse multikulturalizma ne samo preživete, temveč da neposredno ogrožajo varnost evropskih državljanov. To je zato, ker govor, ki ga večinsko uporabljajo mediji in politiki temelji na izhodiščni napaki. Stvari ne poimenuje s pravim imenom, temveč jih olepšuje ali sploh prikazuje v nasprotni luči. Ljudem se dopoveduje, da je belo črno in črno belo. Besede, ki jih največkrat zlorabljajo v takšnih zvezah, so: »strpnost«, »dialog«, »solidarnost«, »begunec«, »prebežnik« namesto »migrant«, itd. : Na vsak način se poizkuša izogniti temu, da bi se stvar poimenovalo kot tako. Hkrati se za najtežja dejanja, ki pretresajo Evropo, uporablja reduciran, evfemistični oz. filtriran jezik. Ko terorist v imenu Alaha pobije toliko in toliko nedolžnih civilistov – in je to n-ti dogodek te vrste v nekaj mesecih -, pohitijo predstavniki uradne politike (in medijev) z zmanjševanjem njegove teže ali s klici k razumevanju »nesrečnih beguncev«.
To ustvarja strašanski vacuum na dveh straneh. Državljani so najprej razočarani, ker multikulturalizem stvari ne poimenuje tako kot so. In se ne ukrepa. Na drugi strani so napadalci opogumljeni in izkoriščajo zmedo v sistemu. Zato tolčejo toliko siloviteje.
Multikulturalizem je produkt frankfurtske šole, ki je želela uničiti zahodno identiteto, krščansto in evropsko civilizacijo najprej. V ozadju vsega je bila komunistična ideja. Marksizem jo je začel uveljavljati preko demontaže jezika. V nekdanji SFRJ smo ta fenomen dobro poznali. Josip Broz Tito si je oblast nad narodi in narodnostmi zagotavljal s formulo »bratstvo i jedinstvo« (»bratstvo in enotnost«. Ta naj bi pomenila, da so vsi konstitutivni narodi države enakopravni. In da med vsemi vlada idilično bratstvo. A dejansko je bila to samo orwellovska parola. Za ohranjanje oblasti in njeno zastraševanje državljanov je nekdanji maršal angažiral JNA, KOS in Udbo. To so bili trije stebri njegove moči. Z njimi je upravljal zgolj en narod, Srbi. 90 odstotkov poveljujočega kadra je bilo namreč Srbov (oz. Črnogorcev).
Slobodan Milošević je kot predsednik CK ZK Srbije dobro poznal logiko delovanja SFRJ. Zato je v enem samem trenutku, 24. aprila 1987 na Kosovem Polju s stavkom »Niko ne sme da vas bije« (»Nihče vas ne sme tepsti«) »bratstvo i jedinstvo » naroda i narodnosti SFRJ uspel konvertirati v formulo, ki je pomenila pohod velikosrbske antimitingaške revolucije na popolno oblast, najprej v Beogradu (odstranitev Stambolića), potem pa v celotni Jugoslaviji. Dokaz so bile vojne enote JLA najprej v Sloveniji, potem v Vukovarju in pred Osijekom ter na vseh bojiščih, koder se je uresničevala velikosrbska ideja z orodjem (orožjem) nekdanje države, utemeljene na »bratstvu i jedinstvu«, vse do Sarajeva in kosovskih konfliktov v letu 1999.
Bruseljska birokracija skupaj z mediji danes v Evropi z orodjem multikulturalizma počne nekaj podobnega, kar je počel Tito (in za njim Milošević). Z besediščem, ki je zanikanje resničnosti, ohranja svoje privilegije in sebe na oblasti. In s tem stopnjuje razkorak med besedami in resničnostjo, kar utegne izbruhniti v velikanski, neobvladljivi stihiji. Kot nekoč v SFRJ.
Kot je leto 1987 prineslo prve desintegrativne težnje v multinacionalno državo, utemeljeno na laži, tako bo leto 2017 prineslo isto v multinacionalno evropsko skupnost, utemeljeno na multikulturalizmu, ki je odtujen potrebam človeka, tako kot je bilo »bratstvo i jedinstvo«. Nekdo bo – kot Slobodan Milošević – s silo hotel profitirati pri razpadu Evrope. V prvem planu so danes že vidni islamski teroristi in ISIS, v drugem Putin.
Kdo bo prvi vrgel kamen v steklo bruseljskih palač?
KOLUMNE IZRAŽAJO STALIŠČA AVTORJEV IN NE NUJNO UREDNIŠTVA REPORTERJA