Pred lanskoletnim praznikom Dneva upora proti okupatorju 27. aprila je brigadir Tone Krkovič, načelnik Manevrske strukture narodne zaščite iz leta 1990, pozval k prenehanju tega praznovanja. Kot je zapisal, gre dejansko za praznoverje in ne za praznovanje upora. Poziv je naslovil na predsednika republike, vse slovenske politike, predstavnike civilne družbe in medije.
Opozoril je, da se 27. aprila 1941 v resnici ni zgodilo nič v zvezi z uporom zoper okupatorje, pač pa so dan pred tem nekateri člani Društva prijateljev Sovjetske zveze ustanovili Protiimperialistično fronto, ki je na isto raven sovražnikov poleg sil osi postavila tudi Anglijo in Francijo. Prva se je tedaj z zadnjimi močmi edina v Evropi upirala Hitlerju, drugo so nacisti že porazili. Vprašal se je: »Za 'naše' protiimperialiste sta bili Anglija in Francija sovražni državi, in mi naj to praznujemo!?«.
Edino, kar je za komuniste veljalo, je bila tedanja (še) nemška zaveznica Sovjetska zveza. Upor oziroma revolucijo so začeli šele, ko je Nemčija napadla to zaveznico dva meseca kasneje. »Za božjo voljo, nehajmo s tem praznoverjem. Praznujmo, kar je smiselno praznovati«, je poudaril Krkovič.
Enak poziv je na iste naslovnike poslal tudi zdaj, pred letošnjim obeleževanjem »dneva upora«. Poziva, roti in prosi, da začnejo predsednik Pahor in ostali v dobrobit vseh nas aktivno zaustavljati to kontinuitetno revolucionarno stihijo, ker nas vodi v popoln razdor, razpad nacionalnega vrednostnega sistema in naposled potencialno v ponovitev državljanskega spopada. Na koncu pravi, da bi namesto razdora vnesli praznovanje povezanosti in skupnega uspeha, kot je bil 25. oktober 1991, ko je bil okronan naš boj za samostojno slovensko državo in smo Slovenci z izgonom zadnjega vojaka okupatorske JLA naposled postali gospodar na svojem.
Tako Krkovič, predsednik veteranskega Društva Moris Kočevska Reka, še enkrat predlaga naj se v imenu slovenske prihodnosti ukine državno praznovanje oziroma praznoverje 27. aprila kot Dneva upora proti okupatorju.