Članek tudi sega nazaj, v čas osamosvajanja in ugotavlja, da sta Slovenija in Hrvaška imeli tedaj močno idenitetno jedro. Na Hrvaškem ga je predstavljala HDZ s tedanjim predsednikom, v Sloveniji Demos. Šele s sedanjim predsednikom HDZ, Andrejem Plenkovićem, ki je izšel iz vrst evrobirokracije, se HDZ in Hrvaška prvič sooča z erozijo identitete, ki utegne biti pogubna. Andrej Plenković in Zoran Milanović sta pripadala velikim partijskim družinam. Zato na teme, ki so danes v Evropi nujne, slišita rada. A za Plenkovića delajo tranzicijski mediji sosednje Hrvaške. Slovenski scenarij se ponavlja tudi tam.
Petindvajset let nazaj sem avtor pričujočih vrstic večkrat potoval iz Ljubljane v Zagreb. Bil sem podpredsednik Mladih krščanskih demokratov, zadolžen za mednarodno sodelovanje. Slovenija je vojno za samostojnost v juliju 1991 že dobila, Hrvaška je vanjo šele vstopala. Ključno za konec vojne je bilo mednarodna prepoznavnost političnih akterjev na sceni. Zavezemali smo se predvsem za to, da je bila Mlada HDZ sprejeta v Demyc (podmladek konzervativne evropske internacionale) Slovenski mladi krščanski demokrati smo v tej zvezi sodelovali predvsem s tedanjim predsednikom Demyca, Claussom Wellejem, ki je danes generalni sekretar Evropskega parlamenta. Mednarodno priznanje najmočnejše politične stranke HDZ je bilo uvertura v mednarodno priznanje suverenosti RH.
Skupaj z mednarodnim tajnikom mlade HDZ sva se v okviru iste organizacije 6. septembra 1991 v Perrigeuxu srečala z Jacquesom Chiracom in Allainom Jupejem. Tedaj je vrh francoske politike, ki je prihajal tedaj na oblast, prvič potrdil možnost mednarodnega priznanja obeh mladih držav. Hrvaška je bila tedaj sama, razorožena in prepuščena silovitemu navalu JLA. V središču obrambe je stala stranka HDZ s predsednikom Tuđmanom, ki je tedaj – tudi po slovenski zaslugi – dobivala prvo mednarodno podporo in prepoznavnost.
HDZ je bila garant hrvaške samostojnosti in demokratičnosti: brez nje in predsednika Tuđmana bi ne bilo današnje Hrvaške. Stranka HDZ je tudi od vseh političnih subjektov tista, ki najbolj celovito združuje hrvaško družbeno in zgodovinsko identiteto. Kot je bila nepogrešljiva ob njenem nastanku, tako je nepogrešljiva pri njenem obstoju. Sam sem apriorno naklonjen HDZ: razlog sledeče kritike je nevarnosti, da HDZ takšna kot je preneha obstajati. Sam sem se – kot razvidno zavzemal za HDZ natančnih dvajset let pred tem, ko je na pobudo Jadranke Kosor – slednjo so iz stranke kasneje izključili – njen član postal sedanji predsednik Andrej Plenković (2011). Pričujoča protislovja sta samo ena od mnogih, ki ta čas HDZ stiskajo. A protislovje je najhujša napaka, ki se jo lahko v politiki stori.
HDZ je s podporo 23. poglavju o vstopanju Republike Srbije v EU, ki govori aretacijah hrvaških vojnih starešin, storila brezprecedenčen korak. To je v očeh vseh, ki so se uprli agresorju v domovini in v diaspori nesprejemljivo in neopravičljivo. HDZ nadalje – in to je najbolj tragično – poskuša s prebojem na politično sredino, kar je samomorilno početje in že vnaprej obsojeno na propad. Pri tem kritizira politične partneje iz prve koalicije (Domoljubna koalicija), če se le spotaknejo ob priimek Srb. Hkrati pa si HDZ pušča odprta vrata za koalicijo s SDSS, ki je statirala ob prvi periodi, ko je HDZ opravljal detuđmanizacijo Hrvaške (2003- 2007, Sanader).
Pri tem igro režira zakulisje in njegovi mediji: natančen pregled dnevnika, ki je na diametralno nasprotni liniji kot je bila identiteta Tuđmanove HDZ, to zelo natačno razodene. Jutarnji list je prvi podpornik Plenkovićevega HDZ-ja, ampak zgolj v toliko, v kolikor le-ta zapušča izvorno politično pozicijo. Namesto, da bi se Plenković ustrašil, ko ga nasprotnik hvali, mu to še godi. Jutarnji list na vsak način poriva HDZ v vnovično koalicijo z Mostom, tega pa razglaša za »demokrščansko stranko v nastajanju«. Kako prozorni so njegovi manevri, pove npr., tole: 16. srpnja objavi na naslovnici: »Dio HDZ-a uvjeren: Petrov če pristati na to, da bude Plenković premier«. 25. srpnja objavi intervju s Božo Petrovim, koder je rečeno (str. 4.) : »Petrov je dodao kako do sada nije razgovarao sa novim šefom Plenkovićem«. Trditvi sta kontradiktorni: kako naj bo del HDZ prepričan, da bo Petrov pristal na Plenkovićevo mandatarstvo, če pa še deset dni kasneje ne eden ne drugi sploh nista govorila. Jutarnji list sili HDZ v koalicijo z Mostom, kjer bi doživel ponoven debakel, kot ga že je. In najbolj pomembno: HDZ sploh ne bo sestavljal vlade, saj je možnost, da zmaga na volitvah ob taki politiki nična.
Jutarnji list na eni strani podpira Milanovićevo novo nastalo koalicijo, na drugi strani pa opozarja na nesoglasja v HDZ: »Danas se okupljajo predsjednici svih stranaka Narodne koalicije« (Jutarnji list, 25. srpnja 2016, str. 4.). »U vrhu stranke HDZ uoči rujanskih izbora nema jedinstva« (Jutarnji list, 25. srpnja 2016, str. 5). Jutarnji list si na vsak način želi prikazati, da Milanović enotno stranko SDP povezuje z enotnimi strankami v enotno koalicijo. Pri HDZ-ju poteka subverzivni manever v nasprotni smeri: stranka ne samo, da je razklana, tudi koalicij ni pripravljena tvoriti. In tu smo pri jedru problema. Na Hrvaškem so v zadnjih letih vselej zmagale stranke, ki so tvorile koalicijo: leta 2011 je bila to Kukuriku koalicija, leta 2015 Domoljubna koalicija. HDZ želi v želji po politični nevtralnosti oz. sredinskosti biti brez koalicijskih partnerjev, ker bi jo lahko »ovirali« s svojimi javno izraženimi stališči.
Ko bo 11. september enkrat mimo Jutarnji list (ne njegovi skriti uredniki v tranzicijskem oz. udbovskem ozadju ne bodo več vedeli za Andreja Plenkovića. HDZ bo imela kongres, na katerem se bo pripravljala za »naslednje volitve«, leta 2020. Most bo kooperativen s postkomunistično oblastjo, kot je bil dosedaj. Tragedija hrvaškega naroda je ta, da bi se dalo z malo modrosti vse to preprečiti že danes.
Članek je bil objavljen v najbolj branem hrvaškem političnem tedniku 7Dnevno
