Slovenija

Boštjan M. Turk: Če bi Janez Kocijančič napisal, da ima o meni dobro mnenje, bi me to prizadelo

Deli na:
Boštjan M. Turk: Če bi Janez Kocijančič napisal, da ima o meni dobro mnenje, bi me to prizadelo

Foto: Primož Lavre

Če bi Janez Kocijančič napisal, da ima o meni dobro mnenje, bi me to prizadelo. Sam o njem nimam mnenja. Mnenje imam o Borisu Kocijančiču, ki bi mu zaradi sodelovanja pri genocidu 1945 danes sodilo haško sodišče. V tem primeru bi prišel v dosmrtni zapor.

Objavljamo polemiko med Janezom Kocijančičem in Boštjanom M. Turkom

Gospodu Boštjanu Turku, ki se razglaša za političnega analitika in publicista, sicer ne morem zameriti, da ima o meni slabo mnenje, saj imam jaz najbrž o njemu še slabšega. Bilo pa bi v skladu z novinarsko, publicistično in splošno etiko, če g. Turk svojih stališč ne bi utemeljeval na neresnicah. Pri tem neresnice ponavlja, čeprav je že večkrat dobil ustrezne odgovore.

1. Tako ni res, da naj bi jaz »zaslovel po drznih manevrih s skritimi bančnimi računi v kapitalistični prestolnici sveta, v New Yorku«. V New Yorku ne izvajam nobenih drznih manevrov in nimam nobenih skritih računov.

2. Nadalje ni res, da sem si od leta 1970 stanovanja opremljal »z vrhunskimi platni, ki jih je v revoluciji napaberkoval njegov oče, Boris Kocijančič, namestnik notranjega ministra LRS v krvavem maju in juniju 1945«. Med revolucijo je bil moj oče v partizanih in ni zbiral vrhunskih platen, maja in junija 1945. pa sploh ni bil v Ljubljani, prav tako ni bil nikdar namestnik notranjega ministra LRS. Poleg tega ne v letih okoli 1970 nisem posedoval in tudi danes ne posedujem nobenih vrhunskih platen, ki bi bila kakršnega koli spornega izvora. O tem sem v odgovoru na podobne neresnice, kot jih objavlja zdaj, g. Turku že večkrat odgovoril.

3. Ni res, da bi plesal na elitnih plesih v New Yorku, saj v tem mestu še nikoli nisem bil na nobenem plesu.

4. Ni res, da bi se vselej vozil z najnovejšimi modeli BMW. Takega vozila sploh ne vozim.

5. Prav tako ni resnično »Pezdirjevo odkritje«, da naj bi dolgove SFRJ kupčkal za dolgove Inex Adrie. Takšnih poslov nikdar ni bilo in gre za čisto izmišljotino, kar sem pojasnil v istem časopisu, v katerem g. Turk objavlja svoje kolumne.

Mimogrede, maja in junija 1945 sploh še ni bilo Ljudske republike Slovenije (LRS), le ta je bila ustanovljena šele ob koncu istega leta. Prav tako se podjetje, ki mu g. Turk skupaj z g. Pezdirjem neutemeljeno podtika devizne transakcije, ni imenovalo Inex Adria, ampak Adria Airways.
Vprašujem se, kaj naj bi bilo sploh res o očitno sovražnem in pristranskem pisanju g. Turka in kaj naj bi utemeljevalo njegove ocene o meni oziroma o moji politični opredelitvi. Ker v njegovih navedbah ni niti trohice resnice, mu svetujem, da naj ne sodi o morali drugih, ampak naj se raje vpraša o svoji.

Dr. Janez Kocijančič

Če bi Janez Kocijančič napisal, da ima o meni dobro mnenje, bi me to prizadelo. Sam o njem nimam mnenja. Mnenje imam o Borisu Kocijančiču, ki bi mu zaradi sodelovanja pri genocidu 1945 danes sodilo haško sodišče. V tem primeru bi prišel v dosmrtni zapor.

Posredujem tekst, ki ga je prvi objavil Ljubljanski dnevnik, tako da ni dvomov o pristranosti: "Likvidacije so bile namreč kljub vsemu zahteven in naporen organizacijski podvig. Potrebno je bilo najti lokacijo, transportirati jetnike, jih zastražiti, oskrbovati likvidatorje, zakriti grobišča in uničiti dokaze, dokumenti pa pričajo, da so se partijci zelo bali, da se množičnih grobišč ne bi odkrilo in da bi še dolgo ostali zakriti.

V zvezi s tem je 14. avgusta 1946 vsem okrožnim in okrajnim odsekom za notranje zadeve pisal pomočnik ministra za notranje zadeve Boris Kocijančič, oče Janeza Kocijančiča, bivšega partijca in dolgoletnega predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije. Očitno je bil Kocijančič zelo dobro seznanjen s krvavo morijo ideoloških nasprotnikov, saj je podrejene opozoril, da se utegne dvigniti »med gotovimi krogi precej hrupa, ker bodo skušali z raznim pozivanjem na pieteto in humanost prevariti ljudstvo in ustvariti med njim nerazpoloženje do ljudske oblasti.«

No, »gotovi krogi« so bili prej ali slej odstranjeni, morija pa dolga desetletja (razen med imigranti po svetu) zakrita. Še danes se nekateri, ki so še živi, bojijo govoriti, čeprav bi morala resnica, ki jo nasledniki komunističnega režima še vedno s prevaro prekrivajo, priti na dan. Vendar je Kočevski Rog samo ena od tragedij". To je bilo povzeto večkrat, nenazadnje tudi v mojem pisanju. Pričujoči citat je iz Kavarne Hayek.

Janez Kocijančič je v svinčenih letih vozil najnovejše modele BMW, in sicer - od 1982 do 1990 316,(tristošestnajstice) zadnji 316i, vse to zaradi davka v SFRJ na kubaturo, ki se je začenjal preko 1600 cm3. Kasneje so jih še imeli, isti model sem videl septembra leta 2003 pred UKC Ljubljana. Avtomobili so bili temno zelene barve, zadnji 316, model 89 rdeč. Tisti iz 2003 je bil svetlo moder.

V New Yorku je redno plesal na novoletnih plesih, v fraku, skupaj s soprogo.

O njegovih slikah (Krista, Borut in Janez Kocijančič) sem pisal obširno: Majda Potrata je preprečila okt. 2010, da bi to prišlo na razpravo v DZ. Ne čutim potrebe, da to ponavljam..

Adria je odkupovala dolgove SFRJ: naj me Janez Kocijančič ne vpraša, od kod to vem.

Verjamem, da so vse finančne transakcije Janeza Kocijančiča v New Yorku namenjen izključno humanitarnim namenom. Tako kot vse, kar je počel njegov oče, Boris Kocijančič.

P. S. sam bi rad videl doktorat Janeza Kocijančiča in kaj je za tem.

Dr. Boštjan M. Turk