S predsednikom vlade smo se pogovarjali o obisku evropskega komisarja Ollija Rehna in predlogih za rešitev hrvaško-slovenskega spora, o usodi Dimitrija Rupla, partnerstva za razvoj, političnem kadrovanju in odnosu do tajkunov. Odgovoril je na obtožbe prejšnjega predsednika vlade Janeza Janše, ki mu je očital povezave s tajkunom Boškom Šrotom in nastavitev Draška Veselinoviča na čelo NLB. Zanikal je tudi, da naj bi njegovo stranko prevzeli nekdanji kadri iz LDS. Glede izbire evropskega komisarja in evropske liste SD pušča odprte vse možnosti. Premier nam je po koncu intervjuja še zaupal, da bo ta mesec po plačilu stroškov reprezentance prejel le za okoli 800 evrov plače. Intervjuja ni avtoriziral in pričakuje, da se bodo po njemu zgledovali drugi intervjuvanci.
Je delo predsednika vlade bolj naporno, kot ste si predstavljali?Ne.
Kako uspešna je bila misija komisarja Ollija Rehna? Smo kaj bliže dogovoru med Slovenijo in Hrvaško?
Korak bližje. Evropa začenja razumevati, da to ni samo marginalni problem, eden od številnih, ki so na dnevnem redu prilagajanja pravnega reda Hrvaške pravnemu redu EU. To pomeni tudi pravnemu redu, ki velja v Republiki Sloveniji. Spričo dejstva, da ima Hrvaška nerešena vprašanja določitve meje, ne samo s Slovenijo, ampak tudi s Črno goro, Bosno in Hercegovino in Srbijo, je mogoče dobro, da se od strani EU pokaže napredek pri dokončni ureditvi meje med Slovenijo in Hrvaško. Prav tako EU sedaj bolje razume razloge, zaradi katerih smo decembra izrekli zadržke za nadaljevanje pogajanj. Postala je bolj občutljiva za naše argumente, in to daje obema državama priložnost, da naredita korak naprej.
Govori se o možnosti, da bi v sporu posredovala Martti Ahtisaari in Robert Badinter. Je kaj na tem?
Tega ne morem komentirati. To so pogovori zaupne narave s komisarjem Rehnom. Jaz sem dolžan zaupnost tudi spoštovati. Kot predsednik vlade sem začutil dolžnost, da o vsebini pogovorov izčrpno informiram člane odbora za zunanjo politiko, tako da so ljudje, ki odločajo o nadaljnjih korakih Slovenije za dokončno ureditev tega pomembnega vprašanja, o tem obveščeni.
Hrvaški premier Ivo Sanader vas je že drugič povabil na rokometno tekmo v Zagreb. Zakaj ga vi ne povabite na smučarske skoke v Planico?
Predsednika hrvaške vlade sem že pred več kot mesecem dni povabil, da se srečava. Takrat je vabilo zavrnil, češ da se je pripravljen usesti z menoj samo, če bo navzoč visoki predstavnik EU. Ta pa na takem pogovoru ne more izreči nobenih drugih stališč, ki hkrati ne bi bila tudi stališča Slovenije, saj smo člani EU. Na hrvaški strani počasi dozoreva spoznanje, da je Slovenija članica EU, in ko se Hrvaška pogaja za vstop v EU, se pogovarja s 27 državami članicami, med njimi tudi s Slovenijo. Zato si mora prizadevati, tako kot si mi, da se nerešena vprašanja, ki zadevajo prilagajanje pravnega reda, dokončno uredijo. Kar se tiče določitve meje, pa bom zelo jasen – državi sta se medsebojno priznali na dan razglasitve samostojnosti. Takrat sta se odločili, da je načelno izhodišče za določitev meje med državama stanje na dan 25. junija 1991. Zavedali smo se, da so nekatera vprašanja določitve meje na kopnem nerešena, da je povsem nerešeno vprašanje določitve meje na morju. Slovenija je morala reagirati zaradi dokumentacije, ki je bila predložena EU, ker so v njej prejudici te meje. Če bi dopustila tako ravnanje, bi pristali na to, da so ti prejudici izhodišče za končno določitev meje. Naj dam primer – Hrvaška je kmalu po razglasitvi neodvisnosti začela postavljati zasilno, tako kot Slovenija, mejno kontrolno točko v Sečovljah. Ko je Slovenija opazila, da Hrvaška postavlja morda več kot zasilno mejno kontrolo, je z diplomatsko noto opozorila hrvaško vlado na to in rekla, da tako ravnanje prejudicira določitev meje. Hrvaška vlada se je odzvala in dejala, da je to samo začasna točka, kasneje pa se je zgodilo, da je ob predložitvi dokumentacije Hrvaške EU to mejno kontrolo določila kot dokončno in registrirano v njenem pravnem redu, kar je velik prejudic. Če bi Slovenija pristala na to, da se tudi ob morebitnem posredovanju tretjega sprejme tako izhodišče, bi to zelo ogrozilo naš nacionalni interes, bilo bi v neskladju z odločitvijo obeh držav ob njunem medsebojnem priznanju ter v neposrednem nasprotju z brionsko deklaracijo, ki je ponovno določila 26. junij 1991 kot izhodišče za določitev meje.
Dimitriju Ruplu ste obljubili mesto letečega veleposlanika, zdaj ima status svetovalca v vašem kabinetu. Kako je z njegovim imenovanjem v višjega svetovalca oziroma posebnega odposlanca?
Spoštovati je treba zakon o javnih uslužbencih. Ta formalno ne pozna statusa posebnega odposlanca, čeprav mislim, da bi bilo to koristno, in ko se bo pripravljal zakon o zunanjih zadevah, bom dal predlog, da se tako mesto v zakonu o zunanjih zadevah tudi določi. Za zdaj pa tako mesto ni sistematizirano. Tako ima Dimitrij Rupel kot vsi moji sodelavci v kabinetu sistematizirano delovno mesto, kot to velja za vse druge. Je moj tesni sodelavec, je zelo koristen in predan svojemu delu, svetuje mi pri vprašanjih, ki so pomembna za naše zunanjepolitične odločitve. Ni pa nikakršnega dvoma, ne med nama in tudi sicer, da je za slovensko zunanjo politiko odgovoren zunanji minister Samuel Žbogar.
VEČ V TISKANI IZDAJI