Vrhovno sodišče Republike Slovenije je 23. maja 2002 ob aferi Lingvist nekdanjega novinarja in poslanca Jankovičeve Pozitivne Slovenije Mitje Meršola pod številko lps. 187/98 presodilo, da je bila nekdanja zloglasna tajna politična policija Udba kriminalna in zločinska organizacija, ki se je »ukvarjala ne le z obveščevalnimi nalogami, ampak je tudi sama organizirala razne kriminalne aktivnosti, jih načrtno izzivala, pa tudi konstruirala obstoj kaznivih dejanj in odgovornost zanje. V ta namen je tudi falzificirala, fabricirala ali podtikala obremenilne dokaze. Žrtve takšne aktivnosti, praviloma politični nasprotniki ali drugače misleči, v obdobju takratnega režimu praviloma niso imele možnosti razkritja konstruktov UDBE in rehabilitacije.«
Tako vrhovno sodišče, ko ga še ni vodil Branko Masleša. Da je bila Udba le podaljšana roka za vse oblike represalij komunističnih oblastnikov nekdanje SFRJ, sem se lahko prepričal, ko sem v Arhivu Republike Slovenije prebiral preverke, ki jih je v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja o meni pripravila Udba. Podpisani pod preverkami so bili del kadrovskega vrtiljaka, en mandat so opravljali sekretarske funkcije v občinskih in okrajnih komitejih, celo v CK-ju slovenske partije, potem pa se vrnili na vodilne položaje v operativi Udbe. Obraz se mi je razlezel v nasmeh, ko sem med opazkami o sebi opazil tudi to, da imam ciničen odnos do okolja.
Prvaki v kršitvah človekovih pravic
Ta cinizem, morda še bolj izrazit, kot je bil v času nekdanje komunistične Jugoslavije, se me drži še danes, ko že 25 let živim v samostojni Sloveniji, ki naj bi temeljila na demokratičnih vrednotah, s pravosodnim sistemom, ki sleherniku zagotavlja maksimalno zaščito n temeljnih človekovih pravic. Tudi ko se znajdem kot obdolženec pred obličjem pravice, ki mu sodi v mojem, torej v imenu ljudstva. Tako vsaj piše v Ustavi Republike Slovenije! Res piše, vendar je praksa povsem drugačna. Kam je umeščena Slovenija v poročilih Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu, ko je govor o državah, ki so v pravosodju največje kršiteljice človekovih pravic? Da neslavno sodimo v sam evropski vrh, in to največkrat zaradi sojenja v nerazumno dolgem roku in seveda po očitnih kršitvah človekovih pravic, ki si jih dovolijo tožilci in sodniki.
Kaj je zapisalo vrhovno sodišče leta 2002? »Da je tajna politična policija Udba med drugim tudi sama organizirala razne kriminalne aktivnosti, jih načrtno izzivala, pa tudi konstruirala obstoj kaznivih dejanj in odgovornost zanje. V ta namen je tudi falzificirala, fabricirala ali podtikala obremenilne dokaze.« Kako to, da je ta vedenjski vzorec še vedno tako živ na tožilstvih in sodiščih? Odgovor je preprost.
Zato ker v sodnih dvoranah še vedno pravico v imenu ljudstva delijo sodniki, ki so bili v bivšem komunističnem režimu del aktivnega oziroma rezervnega sestava Udbe, kar dokazuje tako Lajovčev seznam Udba.net kakor tudi seznami v Leljakovih knjigah Speča Udba in Špiclji Udbe. Poleg tega se je v minulih letih že po osamosvojitvi kopica aktivnih udbovcev, ki so se zlili v na novo nastalo Sovo, z izrednim študijem dokopala do diplom pravnih fakultet, z opravljenim pravosodnim izpitom pa so jim bila odprta vrata sodnih dvoran. »Slovensko pravosodje je rak rana naše družbe, zaradi katere demokracija ne deluje,« je pred dnevi za Novo24Tv dejala vrhovna državna tožilka Dragica Kotnik, ki je s tem, ko je kot tožilka dregnila v udbomafijsko sršenje gnezdo, že nekaj let v suspenzu.
Udba ne pozabi, kdo ji je stopil na prste
Tako kot sloni imajo tudi pripadniki nekdanje Udbe zelo dober spomin, in kar je pomembneje, ker nismo bili sposobni opraviti lustracije, imajo dovolj časa, da se maščujejo drugače mislečim ali političnim nasprotnikom. V primeru JBTZ je Udba potrpežljivo čakala 20 let, da se je s falzificiranimi, fabriciranimi in podtaknjenimi obremenilnimi dokazi z afero Patria lotila Janeza Janše. Čeprav se je akterjem, zlasti pa botrom sprevrženega scenarija za to, kako za vselej umakniti Janeza Janšo iz političnega življenja, s sklepom ustavnega sodišča nakana razpočila kot tisti »prdec iz Murgel«, ki jo je sprožil, se jim ni skrivil niti en las na glavi. Še vedno sedijo na najpomembnejših funkcijah v državnih in pravosodnih organih. Svojo moč, 25 let po osamosvojitvi, kažejo na najbolj brutalen način, tudi s kazenskim pregonom tistih, ki so bili gonilo in nosilci slovenskega osamosvajanja.
Tudi sodnik mariborskega okrožnega sodišča Janez Žirovnik, nekdanji pripadnik Udbe in potem slovenske Sove, mora imeti dober spomin, in seveda z velikim maščevalnim nabojem. »Zgrožen sem, da v Sloveniji še obstajajo sodišča oziroma sodniki, ki tako zelo kršijo človekove pravice in 6. člen Evropske konvencije o varstvo človekovih pravic, ki jasno določa, da mora biti tudi obdolženemu omogočeno zaslišanje razbremenilnih prič, pod enakimi pogoji, kot veljajo za obremenilne priče. Imel sem možnost vpogleda v sklep o zavrnitvi dokaznega predloga, pri tem pa imam občutek, da smo za preiskovalno sodnico Alenko Topalovič lažnivci vsi, od Rudolfa Mogeta, Jožefa Jerovška, Stanislava Kocutarja, Tatjane in Franca Kangler, dr. Marka Bošnjaka, Franca Pukšiča in dr. Ciril Ribičiča, ki smo se v konkretni zadevi jasno in glasno izjasnili glede aktivnosti sodnika mag. Janeza Žirovnika. Ampak očitno imata prav samo sodnica in Žirovnik, ker je prozorno jasno, da preiskovalna sodnica brani bivšega uslužbenca Službe državne varnosti Socialistične federativne Republike Jugoslavije. Po drugi strani pa, kako bo sodnica drugače obravnavala navedeni predlog, saj sta s sodnikom sodelavca in si delita službene prostore ter se verjetno večkrat o zadevah posvetujeta,« je povedal Željko Vogrin, vodja Odbora 2015.
Sodnica se požvižga na ustavo in zakone
Njegove besede so namenjene sklepu preiskovalne sodnice mariborskega okrožnega sodišča Alenke Topalovič, ki je 26. maja v celoti zavrnila zahtevo obrambe nekdanjega mariborskega župana Franca Kanglerja, da v vseh kazenskih postopkih, teh je še devet, izvzame dokazno gradivo, pridobljeno s prikritimi preiskovalnimi metodami, ki jih je odredil preiskovalni sodnik Janez Žirovnik. Poleg tega je Kanglerjev pravni zastopnik dr. Marko Bošnjak, ta je 30. maja prisegel kot novi slovenski sodnik senata Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu, zahteval Žirovnikovo izločitev in vnovič predložil seznam oseb, ki naj bi jih zaslišalo sodišče.
Gre za nekdanje Kanglerjeve poslanske kolege Mogeta, Jerovška in Pukšiča, Stanislava Kocutarja in Tatjano Kangler. Po trdnem prepričanju obrambe bi priče pred sodiščem izpovedale, da gre za politično montirane procese, s fabriciranimi dokazi na osnovi anonimk, ki so si jih mariborski policisti pisali sami sebi. Kangler je namreč s funkcijo poslanca DZ kot član parlamentarne komisije za nadzor nad obveščevalnimi službami velikokrat stopil na žulj Janezu Žirovniku, ki je bil v tem času svetovalec in namestnik direktorja Sove.
Moge in Jerovšek sta svoji izjavi v korist Kanglerju tudi notarsko overila. Se je sodnica Topalovičeva za izločitev obeh prič odločila prav iz strahu, da bosta razblinila Žirovnikovo nepristranskost? Z oceno, da zaradi 15-letne oddaljenosti dvomi o njunem spominu, se še norčuje iz predlaganih prič. Na voljo so magnetogrami sej preiskovalne komisije, a je tudi ta dokaz sodnica Topalovičeva zavrnila. Za javnost se je nekdanji poslanec Rudolf Moge zavil v molk, vendar bi bilo zanimivo slišati njegovo izpoved, ki bi lahko bila zelo obremenilna. So ga pred leti zato skušali utišati? Na dopustu med plavanjem ga je povozil neznan hidrogliser in je komaj preživel! Kdo se boji izpovedi Rudolfa Mogeta?
Dokazana pristranskost Janeza Žirovnika
Kako močna se počuti mariborska tožilsko sodniška vprega, priča tudi dejstvo, da se po eni strani požvižgajo na odločbo vrhovnega sodišča, ki je razveljavilo sklepe mariborskih sodišč, vrnilo zadevo v ponovno presojo – po mnenju vrhovnih sodnikov »greh« Franca Kanglerja ni tako velik, da bi dovoljeval uporabo posebnih metod zbiranja podatkov. Zanimivo, da sprva mariborsko tožilstvo in sodišče nista upoštevala odločbe vrhovnega sodišča, šele po vnovičnem opozorilu na sklep najvišjega sodnega organa v državi je tožilstvo umaknilo obtožnico.
Še bolj zavrženo ravnajo mariborski tožilci in sodniki z ustavnopravnim mnenjem nekdanjega ustavnega sodnika dr. Cirila Ribičiča. Na petnajstih straneh je podrobno seciral, kje in kdaj so mariborski sodniki kršili načelo neodvisnosti in pristranskosti v sodnih postopkih zoper Franca Kanglerja. Sodniku Janezu Žirovniku je dokazal pristranskost, ko je na predlog tožilstva v šestih primerih podpisal odredbo o prikritih preiskovalnih ukrepih zoper Kanglerja. Tega ni storil noben drug sodnik. In če je bil Žirovnik odsoten, je tožilstvo počakalo na njegovo vrnitev, da o tem ne bi odločal drug sodnik.
Zato po mnenju dr. Cirila Ribičiča sodišče ne bi smelo upoštevati dokazov, pridobljenih s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kar je tudi sprto z 18. členom zakona o kazenskem postopku. V ustavi je jasno zapisano, tako Ribičič, da je obdolžencu v kazenskem postopku omogočeno izvajanje dokazov njemu v korist, torej tudi z nastopi prič. Tudi s tem so si mariborski sodniki privoščili hudo kršitev ustavnih jamstev, ki jih ima obdolženec.
Vse to bi morala imeti pred očmi tudi mariborska preiskovalna sodnica Alenka Topalovič, ko je odločala o zahtevi Franca Kanglerja. Z zavrnitvijo je pokazala, da ji je malo mar za ustavnost in pravično pravno državo. Pomembnejša je kolegialna solidarnost z Žirovnikom, s katerim si delita prostore preiskovalnega sodišča in nemoteno naprej fabricirata in podtikata obremenilne dokaze, četudi so pridobljeni v nasprotju s kazensko zakonodajo.
Janez Žirovnik, ki naj bi celo kot sodnik med svojimi sodelavci na sodišču iskal potencialne sodelavce, ima tudi močno politično zaledje. Pred leti v Gregorju Virantu, soproga Cvetka Žirovnik je vodila mestni odbor Državljanske liste v Mariboru, na njeni listi je celo kandidirala za državnozborsko poslanko, zdaj pa Žirovniku hrbet ščiti odhajajoči predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša, tudi v minister za pravosodje Goran Klemenčič. Gliha skup štriha ali vrana vrani na izkljuje oči, ljudska reka, ki veljata, ko je govor o slovenskem pravosodju.
Še preden je prisegel kot sodnik evropskega sodišča za človekove pravice je dr. Marko Bošnjak spisal dolg in z vsemi pravnimi argumenti podkrepljen ugovor zoper razsodbo mariborske sodnice Alenke Topalovič in ga naslovil na zunajobravnavni senat mariborskega okrožnega sodišča. Od njega zahteva, da upošteva vsa navedena dejstva, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne v ponovno odločanje preiskovalni sodnici. Sklep zunajobravnavnega senata ga bo dosegel v Strasbourgu, že sedaj pa bo lahko kolegom iz drugih evropskih držav podrobno opisal, v kakšnem brezpravju živimo v Sloveniji.
Že nekaj dni poteka zbiranje podpisov za korenite spremembe v sodstvu. »Želimo pravično pravosodje,« pravi pobudnik te akcije in vodja odbora 2014 Aleš Primc.