Gre za dvoje novosti:
- Ustanovitev urada za narodne skupnosti. Izvajal bo javne razpise in pozive za financiranje izključno narodnih skupnosti SFRJ. Urad bo financiral tudi infrastrukturo teh skupnosti ter morebitne zaposlene. Imel bo samostojni finančni načrt v proračun RS.
- Ustanovitev posebnega sveta vlade kot stalnega posvetovalnega telesa. Ta bo določil višino denarja, ki ga bo delil urad in dogovor o delitvi. Dogovor mora biti sprejet z dvotretjinsko večino – zanj morajo biti tako predstavniki vlade kot predstavniki narodnih skupnosti.
Dragan Matić zagotavlja, da ne gre za podeljevanje političnih pravic ampak samo za uresničevanje kolektivnih kulturnih pravic. Gre za »lažje uresničevanje pravic, ki jih že izvajajo,« je v petek, ko so poslanci obravnavali zakon, zagotavljal Matić.
Postavlja se vprašanje, v čem je torej problem in zakaj je sploh potreben zakon? Vse namreč teče in se izvaja. Narodne skupnosti (Albanci, Srbi, Hrvati, Bošnjaki, Makedonci in Črnogorci – mimogrede, kje so tisti, ko so se izjasnjevali za Jugoslovane?) država financira, to počno tudi občine, kot je v razpravi opozoril poslanec SDS Branko Grims.
Matej T. Vatovec (Levica) pravi, da je uresničevanje njihovih pravic oteženo, ker je nesistematično in razdrobljeno. Kje je vladna ocena o tej oteženosti in razdrobljenosti oziroma diskriminatornosti? (Petkova razprava je celo razkrila, da vladno mnenje o zakonu celo obstaja, a ni bilo posredovano državnemu zboru.)
Je zaradi tega kdo prikrajšan? Bošnjaška kulturna zveza je, denimo, od leta 2003 prejela več kot 800.000 evrov od ministrstva za kulturo in javnega sklada za kulturne dejavnosti. Poznamo revolt številnih (denimo zbor Carmina Slovenica, protestiral je direktor zavoda Maska Janez Janša …), ki so se na zadnjem razpisu za financiranje štiriletnih programov obrisali pod nosom. Njihovo financiranje je dokazano oteženo, razdrobljeno in nesistematično.
Vlada bo dobila urad za narodne skupnosti SFRJ, ne da bi o njem hotela imeti mnenje. V razpravi je Primož Hainz (Desus) opozoril, da so v koalicijski pogodbi predvideli ustanovitev urada za starejše, vendar tega finančna ministrica in predsednik vlade nista dovolila, ker denarja ni. Zdaj denar je!? »Vprašanje je, kaj je z migrantskimi skupinami v Sloveniji, kaj je z Nemci v Sloveniji, kaj je z Avstrijci v Sloveniji, kaj je z Judi v Sloveniji, kaj je z Jugoslovani v Sloveniji,« se je spraševal Hainz.
SFRJ je razpadla v krvavi državljanski vojni. V Sloveniji, ki se je pred tem mednacionalnim klanjem pred tremi desetletji pričela umikati, pa obstaja Zveza zvez konstitutivnih narodov SFRJ. Matić je v razpravi dejal, da so se po letu 1991 pripadniki narodnih skupnosti iz SFRJ znašli »v neki tuji državi, za mejo«.
Bili so tu v svoji državi in bili postavljeni v novo realnost. Ne verjamemo, da je bilo tako preprosto, da so bili do leta 1991 v svoji državi (ali niso prišli v Slovenijo, kjer se je govorilo slovensko?), potem pa so se znašli v tuji državi. Ne, to je bila prav tako in še naprej njihova država! Kdor je tako čutil in pri tem ostal Srb, Hrvat, Črnogorec, Bošnjak, Makedonec, Albanec, tudi vojvodinski Madžar, kot je opozoril manjšinski poslanec László Göncz.