Danes Bavčar kriči »držite veleizdajalca«, da le ne bi kdo ugotovil, kolikokrat je sam spremenil stran in bil enkrat Janšev najboljši prijatelj, nato najhujši sovražnik in potem spet prijatelj. Odvisno od tega, kaj je Bavčarju v danem trenutku prinašalo politične točke ali kakšno drugo osebno korist.
Bavčar spet krvavo potrebuje Janšo, zato se nekdanja velika prijatelja in potem velika sovražnika spet zdita nerazdružljiva – od letošnjega Pučnikovega simpozija, ovadbe VSO proti Kučanu do druženja ob 28-letnici JBTZ. Pri tem smo lahko prav zgroženi nad Bavčarjevo hinavščino in namerno izgubo spomina, saj lovi veleizdajalce, čeprav je z njimi dolga leta kolaboriral. Tako se je Bavčar februarja letos pridružil Janši in Tonetu Krkoviču pri razpravi o deklaraciji za mir iz februarja 1991. Podpisnike deklaracije so družno označili za (vele)izdajalce in se pri tem sklicevali na besede pokojnega Pučnika. To deklaracijo so namreč podpisali številni vodilni politiki iz LDS (Jožef Školč, Jaša Zlobec idr.), med njimi tudi Janez Drnovšek, Bavčar pa se je kot predsednik Demokratske stranke prav s temi »veleizdajalci« iz LDS politično združil 1994 in bil v letih 1994‒2002 podpredsednik te »veleizdajalske« stranke. Še več, Bavčar je vseskozi upal, da bo nasledil Drnovška in postal šef »veleizdajalske« LDS. V tej »veleizdajalski« stranki je Bavčar vztrajal kar 15 let, do 2009, ko je iz nje užaljeno izstopil, ker ni podpirala njegovega spornega početja v Istrabenzu. Ker za Bavčarja politične stranke, politiki kot Janša ali celo država obstajajo zgolj za to, da služijo njegovim interesom.
Ob Bavčarjevem ponovnem kovanju dobička na Janši lahko zgolj vzkliknemo »nič novega pod soncem«. Večina Bavčarjeve kariere temelji na Janši. Konec 80. let se je izstrelil v orbito med procesom JBTZ. Predsednikovanje Odboru za varstvo človekovih pravic je izkoristil predvsem za lastno politično promocijo. Temu so že takrat nasprotovali nekateri vidni člani odbora. Na plečih Janše in po procesu JBTZ je Bavčar postal velika politična zvezda slovenske pomladi in Demosa. Ker je imel že kot član Demosove vlade nenasitne politične apetite, se ni zadovoljil z ministrskim stolčkom, temveč je hotel zamenjati Peterleta na tem mestu. Tudi za to se je spet »šlepal« na Janšo, ki je takoj po osamosvojitvi, konec julija 1991, med razpravo o rekonstrukciji Demosove vlade predlagal, naj Bavčar zamenja Peterleta. Janša v knjigi Okopi celo piše, kako ga je Kučan po tem sestanku klical po telefonu in poizvedoval: »Ali je uspelo?« Janšev predlog zamenjave Peterleta ni uspel, Bavčar pa se je moral zadovoljiti s stolčkom ministra za notranje zadeve.
Ko so se nad Janšo začeli zgrinjati črni oblaki in je na volitvah 1992 SDSS komaj prišla v parlament, je Bavčar našel novo formulo za politični vzpon. Potem ko je do konca izkoristil igranje na janšistično karto, je obrnil ploščo in se pridružil naraščajoči skupini antijanšistov. Janša v knjigi Okopi piše, da so se razmere za njegovo odstranitev z mesta ministra za obrambo v Drnovškovi vladi dokončno izkristalizirale spomladi 1994, ko je prišlo do združitve LDS s štirimi strankami, med katerimi je bila tudi Bavčarjeva DS. Dogodki so si sledili kot po vnaprej zasnovanem scenariju. Najprej je LDS 12. marca 1994 tudi s pomočjo Bavčarjeve DS pridobila osem poslancev, tako da glasov Janševe SDSS ni več potrebovala. Afera Depala vas je izbruhnila 20. marca 1994, Janšo pa so z ministrskega stolčka odstavili 29. marca 1994.
Bavčar se je med afero Depala vas spremenil v velikega nasprotnika Janše. Podpisal je pismo premierju Drnovšku, v katerem so podpisniki incident pri Depali vasi označili za zavrženo dejanje tiste vrste, za katerega so do tedaj mislili, da sodi nepreklicno v čase, ki so za njimi. Bavčarjeva vloga med afero Depala vas je bila za levico, LDS in Kučanov klan zelo pomembna, saj je ravno Bavčarjevo sodelovanje pri odstranitvi Janše z mesta ministra za obrambo celotnemu postopku dalo potrebno legitimnost. Bavčarju se je rušenje Janše v aferi Depala vas politično zelo splačalo, saj je bil po letu 1994 dolga leta eden najpomembnejših politikov v »veleizdajalski« LDS. Takratni veliki medijski vpliv Bavčarja nazorno opiše Danilo Slivnik v knjigi Potnikovo poročilo (1999) na primeru današnjega urednika Mladine Grege Repovža. Ker je »veleintelektualec« Repovž dosegel le srednješolsko izobrazbo, ga je mati Mija Repovž v novinarstvo vpeljala tako, da je nastopal kot glavno trobilo takrat najvplivnejših eldesovcev Bavčarja in Gregorja Golobiča. Danes Bavčar na Repovževo propagando ne more več računati.
Bavčar vseskozi sledi svoji koristi in zavrže ljudi ali stranke, ko vidi, da od njih ne bo več imel koristi. Ker mi ni uspelo naslediti Drnovška na čelu »veleizdajalske« LDS, se je prelevil v velekapitalista v Istrabenzu, in sicer s podporo Janka Kosmine, vplivnega člana Kučanovega klana. Bavčarjevi apetiti so bili tudi na tem področju nenasitni, saj je hotel postati največji kapitalist na Slovenskem. Da bi to dosegel, je še enkrat obrnil ploščo glede Janše in se z njim znova zbližal. Seveda je tudi tokrat hotel imeti od njega kar največ koristi, kot smo videli iz sporne prodaje Mercatorja Bavčarjevemu Istrabenzu pod prvo Janševo vlado leta 2005.
Danes meče Bavčar zelo dolgo senco dvoma predvsem na samega Janšo. Zakaj znova sprejema tako kontaminiranega človeka, ki mu je med afero Depala vas zabil nož v hrbet?! Bavčarjeva »računica« je povsem jasna. Janšo in sklicevanje na osamosvojitvene zasluge zelo potrebuje ob prihajajočem postopku pred sodiščem, prav tako pozitivno obravnavo v desnih medijev, saj je pri levici za večno oplel. V svoji velikopoteznosti si morda celo domišlja, da bi mu moral Janša v zahvalo organizirati Odbor 2016!
