Andreja Valič je magistrica zgodovine, trenutno pa končuje doktorski študij na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Med leti 2003-2008 je bila predsednica Društva učiteljev zgodovine Slovenije. Za direktorico študijskega centra je bila izbrana konec lanskega avgusta na podlagi javnega razpisa, svoje delo pa je začela opravljati 5. novembra lani.
Kakšen je namen študijskega centra oz. s čim se ukvarja?
Študijski center za narodno spravo je bil ustanovljen aprila lani. Torej delujemo le nekaj mesecev. Naša primarna naloga pa je zbiranje virov ter preučevanje in raziskovanje totalitarnih režimov 20. stoletja, tj. fašizma, nacizma in komunizma, ki so prizadeli Slovence v prejšnjem stoletju.
Koliko je zaposlenih na študijskem centru?
Na študijskem centru je zaposlenih deset zgodovinarjev. Gre predvsem za raziskovalno sfero.
Zadnje dneve se veliko govori o zapletih med ministrstvom za pravosodje oz. pravosodnim ministrom Alešem Zalarjem in študijskim centrom. Vemo, da ministrstvo ni izplačalo plač 5. januarja, kot je običajno za zaposlene v javni upravi, ampak šele 13. januarja - Zalar je sicer dejal, da je njegovo ministrstvo odgovorno, ker je prišlo do zamika nakazila denarja za plače. Kako komentirate te zaplete?
Ko bi moral biti denar za plače nakazan, tega denarja ni bilo. Zato sem ministrstvo oz. ministra Zalarja obvestila o nastalem položaju ter izrazila željo po osebnem pogovoru z njim, da bi mu lahko pojasnila nastale razmere. Vendar z ministrstva oz. od ministra Zalarja osebno ni bilo nobenega odgovora in ga še do sedaj ni. Denar za plače je bil potem nakazan, a šele po enem tednu. Je pa treba poudariti, da smo dobili samo denar za plače, medtem ko ministrstvo še ni nakazalo denarja za pokritje materialnih stroškov.
Kaj menite o očitkih o domnevni nezakonitosti samega študijskega centra? Da je študijski center nastal z domnevno nezakonitim preoblikovanjem dela ministrstva za pravosodje v javni zavod?
Na delovnem mestu direktorice sem šele dobra dva meseca, zato ne morem komentirati teh očitkov. Zaupam pa ljudem, ki so pripravljali ustanovitev tega centra.
Študijski center za narodno spravo je javni zavod, katerega ustanoviteljica je država. Financiranje našega centra pa poteka preko ministrstva za pravosodje. Nismo namreč samostojni proračunski porabnik, kot so drugi javni zavodi, katerih ustanoviteljica je država.
Nekdanji minister za pravosodje Lovro Šturm, pa tudi v stranki SDS so prepričani, da gre v primeru zapleta med ministrstvom in študijskem centrom za pritiske oz. šikaniranje zaposlenih. Ali dogodke v zadnjih dnevih - zaplete pri izplačilu plač in nepokritje materialnih stroškov centra - dojemate kot pritisk oz. šikaniranje zaposlenih s strani ministrstva za pravosodje?
Nedvomno gre za neko določeno obliko pritiska. Zaposleni v našem centru so sicer z razumevanjem sprejeli nastali položaj, vendar morate vedeti, da imajo družine in otroke ter da se zato bojijo, da lahko ti zapleti povzročijo socialne stiske. Skratka, nedvomno gre za nek pritisk, če človek ne dobi plačila za delo, ki ga je vestno in pošteno opravil.
Šturm je tudi dejal, da je izplačilo denarja za plače ustavil Zalar. Ali kaj veste o tem?
To bi težko komentirala. Dejstvo pa je, da gre denar za naše plače iz proračuna preko ministrstva za pravosodje, ki ga vodi gospod Zalar.
So po vašem mnenju v ozadju zapletov kakšni politični motivi? Kaj pravite o mnenjih, da se skuša z nekakšnim finančnim "izstradanjem" zaustaviti delo študijskega centra?
O tem lahko samo ugibam. Seveda pa ostaja dejstvo, da morda nekaterim delovanje takšnega študijskega centra, kot je naš, ni po godu. Ob tem bi poudarila, da so takšni centri oz. inštitucije v evropskem prostoru nekaj popolnoma normalnega. Slovenija je poleg tega ena zadnjih držav t.i. demokratične tranzicije, ki je ustanovila center, ki preučuje totalitarne režime 20. stoletja, tj. fašizem, nacizem in komunizem.
Naš center je tudi trdno vpet v mednarodno mrežo povezav, ki se ustvarja v Evropi. Na temelju Praške deklaracije iz lanskega junija - katere prvopodpisnik je znani češki disident v času komunističnega režima in poznejši češki predsednik Vaclav Havel - je nastala t.i. evropska platforma spomina in vesti. To je pravzaprav dejansko že neka delovna oblika povezovanja, ki temelji na medsebojni izmenjavi virov, medsebojnem povezovanju in oblikovanju različnih programov, tudi izobraževalnih.
Dan je bil tudi že predlog, da bi v Evropi začeli obeleževati dan spomina na totalitarne režime. Ta dan naj bi bil 23. avgusta. Na ta dan leta 1939 - tik pred drugo svetovno vojno - je bil namreč sklenjen pakt med dvema totalitarnima državama, nacistično Nemčijo in komunistično oz. stalinistično Sovjetsko zvezo.
Očitki na račun vašega centra prihajajo tudi s strani nekaterih zgodovinarjev. Profesor zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti Božo Repe celo meni, da je študijski center nekakšen desni Marksistični center.
No, gospod Repe ima legitimno pravico, da govori in misli, kar hoče. Za naš center pa bi še enkrat poudarila, da se ukvarjamo s preučevanjem in raziskovanjem vseh totalitarnih režimov 20. stoletja, ki so prizadeli Slovence, in da je delovanje takšne ustanove v demokratičnih evropskih državah nekaj popolnoma normalnega. Takšni inštituti obstajajo na Češkem, Poljskem, Slovaškem, v Nemčiji, kjer deluje znani Gauckov inštitut, v Bolgariji, Romuniji, Grčiji, Španiji in celo v Srbiji. Poleg tega deluje takšen inštitut tudi na Švedskem.
Čeprav niso imeli v preteklosti nobenega totalitarnega režima?
Saj to je zanimivo. Na Švedskem so namreč pred približno tremi leti naredili anketo med srednješolci, s pomočjo katere so ugotovili, da mladi ne vedo praktično ničesar o grozotah v času stalinizma v Sovjetski zvezi. Zato so ustanovili inštitut za preučevanje komunizma, ki preučuje zločine v obdobju stalinizma. Obenem so na Švedskem začeli z zelo močno medijsko kampanjo, ki ljudi ozavešča o zločinih totalitarnih režimov.
Omenili ste, da je študijski center vpet v močno mednarodno mrežo povezav. Ste s svojimi težavami že seznanili sorodne inštitute po Evropi oz. ali načrtujete, če bo ogrožen obstoj študijskega centra, da boste z zapletom seznanili te inštitute oz. omenjeno mednarodno mrežo?
Nedvomno. Razmišljamo tudi o tej poti, če se bodo pritiski na nas stopnjevali.
Ali menite - kot zgodovinarka - da je slovensko zgodovinopisje že dovolj raziskalo obdobje totalitarizmov? Ali zaostajamo na tem področju oz. ali bi se lahko tukaj naredilo več?
Nedvomno je na tem področju še precej prostora tako za zbiranje virov kot za raziskovanje in preučevanje le-teh, pa tudi za izdajanje publikacij. Torej za vse tiste dejavnosti, s katerimi se ukvarja naš center. Zato sama vidim še ogromno dela, ki nas čaka v prihodnjih letih. Gre namreč za proces, ki se je začel in se mora v naslednjih letih normalno nadaljevati.
Z zbiranjem virov, izdajanjem naših publikacij in z obveščanjem javnosti o našem delu in ugotovitvah mi pravzaprav ozaveščamo ljudi, zlasti mlade, o grozotah totalitarnih režimov. O grozotah, ki so se nam dogajale. Na ta način ljudi spodbujamo k prizadevanju za krepitev človekovih pravic, svoboščin, demokracije in tolerance. Skratka, za vse te vrednote, na katerih temelji evropska civilizacija.
Če želimo, da projekt Evrope v prihodnosti uspe, da mi skupaj uspemo, potem moramo te vrednote absolutno krepiti. Mlade pa je treba ozavestiti, da te vrednote niso dane, da se je za te vrednote treba prizadevati in da jih je treba vedno znova krepiti.
Ali študijski center v bližnji prihodnosti načrtuje izdajo kakšne publikacije?
Seveda, izdajanje publikacij je normalen del raziskovalnega procesa. Ravno pred nekaj dnevi smo iz tiskarne dobili publikacijo, ki govori o koncentracijskih taboriščih po drugi svetovni vojni na Teharjih, v Šentvidu nad Ljubljano, v Škofji Loki in o taborišču za otroke Petriček v bližini Celja, kamor so povojne komunistične oblasti pripeljale otroke, ki so jih junija leta 1945 ločile od staršev, s katerimi so bili zaprti v taborišču Teharje. Našo delo bo torej dostopno javnosti.