Obtožni predlog – za kaznivo dejanje nezakonitega posredovanja po prvem odstavku 269. čl. Kazenskega zakonika, v zvezi z 22. čl. Kazenskega zakonika (poskus).
Iz izreka obtožnega predloga je razvidno, da je tožilka osumljence strukturirala na nenavaden način, saj je PV umestila med subjekte, za katere je podana neprimerno večja količina obremenilnega gradiva, ki predstavlja podlago za določitev konkretne stopnje (standarda) suma. Iz te okoliščine in vsebine očitkov je mogoče nesporno ugotoviti, da tožilka ni uspela zbrati podatkov in dokazov, ki bi utemeljili sum storitve tega kaznivega dejanja za PV, zato je ovadba napisana na podlagi indicev. Takšen pristop pa v pravni teoriji in sodni praksi ne zadošča za izrek obsodilne sodbe.
Ovadba je (vsaj v delu, ki se nanaša na PV) napisana v pričakovanju konflikta med osumljenci, v smislu prelaganja odgovornosti na ostale soudeležence, s čimer bi pridobila obremenilno gradivo tudi za PV.
Temeljni problem pri dokazovanju tega kaznivega dejanja bo za tožilko dokazovanje naklepa za storitev kaznivega dejanja.
Ključni osebi v ovadbi in za potek kazenskega postopka sta:
dr. Jože Zagožen in
Hans Wolfgang Riedl,
saj bistveni deli obtožnega predloga slonijo na analizi njunih aktivnosti, izsledkih njune raznotere pisne korespondence, izpisih telefonskega prometa in interpretaciji SMS ter elektronskih sporočil (predvsem Riedlovih drugim osebam).
Pomanjkljivosti obtožnega predloga so:
Ni mogoče dokazati naklepa (bistven element za dokazovanje krivde).
Ni nobenih dejanskih dokazov, da je PV storil očitano kaznivo dejanje. Tako med dokazi niso zajeti podatki, ki bi jih strokoven in dosleden preiskovalec, ki želi sodišče prepričati o najvišji stopnji verjetnosti, da je določena oseba storila očitano kaznivo dejanje, moral zagotoviti. Po pregledu gradiva sodišča je bilo sicer ugotovljeno, da so v prilogah zajeti raznovrstni podatki (izpiski transakcijskih računov stranke, izpiski telefonskega prometa, izpiski SMS klicev, elektronskih sporočil, uradnih zaznamkov ali zapisnikov zaslišanj akterjev, ki bi lahko kakorkoli dokazovali vpletenost PV v inkriminirane aktivnosti, ipd.) , vendar med ravnanji osumljencev in domnevno prepovedano posledico ni dokazana vzročna zveza.
Iz obtožnega predloga nesporno izhaja, da:
- PV večine akterjev sploh ne pozna;
- niso dokazana nobena srečanja, navedeni so zgolj domnevni sestanki z dr. Zagožnom;
- termin organizacija, ki je uporabljen v različnih listinah in sporočilih, nihče (razen tožilke), ne interpretira kot stranko SDS;
- celotni obtožni predlog sloni na posrednih dokazih – izjavah, ki so interpretativno prilagojeni potrebam/željam tožilke, izraženih v hipotetičnih trditvah.
Nevarnosti:
Neusklajenost obrambe (zagovorov) obtoženih, kar bi lahko izkoristilo tožilstvo.
Komuniciranje z mediji na način, da bi se jim sporočili podatki, iz katerih je razvidno, katere pomanjkljivosti v obtožnem predlogu smo odkrili. Z vidika negiranja vsebine obtožnega predloga in ustvarjanja pozitivne podobe bi bilo to koristno, vendar bi po drugi strani s tem omogočili tožilstvu, da bi do pričetka glavne obravnave pridobilo manjkajoče podatke ali odpravilo morebitne nelogičnosti.
Ne vemo kaj si je tožilka prihranila v okviru dokaznega gradiva (SMS, listine, itd.)
Labilnost posameznega obtoženca, v smislu morebitnega »trgovanja« s tožilko, v zameno za zmanjšanje odgovornosti.
Obrambna strategija:
Negiranje obstoja naklepa (pravno teoretična podlaga).
Preveritev alibija za ključne datume domnevnih sestankov.
Ustrezna obrazložitev namena oziroma potrebe, da je dr. Zagožen sodeloval pri teh aktivnostih. V čim večji meri mora biti razbremenjen, saj to posledično vpliva tudi na težo argumentov obtožnega predloga.
Strokovnjak za javna naročila mora pregledati celotno gradivo, ki se nanaša na razpis javnega naročila za nabavo več kolesnikov (še posebej zapisnik strokovne komisije MORS, iz katerega je razvidno, da je bil izbran ekonomsko najugodnejši in tudi najboljši ponudnik).
Manjkajo še odgovori varnostnih organov Kraljevine Tajske na zaprosilo slovenskega državnega tožilstva o transakcijah na računih Apichata Siritaphorna in njegove žene Chuangchan Sirithaporn, potovanjih, itd..
Vsebinske nelogičnosti, pomanjkljivosti in nedokazane trditve:
Str. 2 – Ivan Janša je za stranko SDS sprejel obljubo plačila provizije za prodajo po pogodbi. Trditev, ki je povsem nedokazana, tudi v nadaljnjem tekstu (npr. str. 3 po navodilih Ivana Janše; neugotovljenega dne pa je odločitev potrdil še predsednik Vlade Ivan Janša, itd.).
Str. 16 - dr. Zagožen v okviru svojega zaslišanja navaja dejstva, iz katerih je razvidno, da njegov odnos s PV ni na takšnem nivoju zaupanja/prijateljstva, kot ga opisuje in vedno znova poudarja tožilka.
Str. 18 – Dejstvo, da je imel dr. Zagožen v tel. imeniku številko PV, še ne dokazuje, da sta sodelovala pri projektu Patria.
Str. 19 – Datuma dveh domnevnih sestankov dr. Zagožna s PV (19. 7. 2005 in 19. 1. 2006). Vpis v Microsoft Office Outlook ni niti dokaz, da sta se dejansko sestala; kaj šele, da bi lahko tožilka na podlagi tega ugotavljala, kaj je bila vsebina njunega sestanka.
Str. 21 – Reijo Niittynen na dveh mestih eksplicitno poudari, da so bili pogovori o »subvencijah Janševi stranki« gola špekulacija. V tekstu na str. 22 izrecno poudari, da ne ve nič o podkupninah ali plačilih dr. Zagožnu, Janševi stranki oziroma komu drugemu. Termin organizacija v tabeli pomeni RHG in ne SDS.
Str. 23 – Dne 22. 7. 2005 je Riedl sporočil, da imajo obljubo premierja in dr. Zagožna, da bosta podprla samo njih. V nadaljnjem tekstu obtožnega predloga so na številnih mestih navedene različne nepreverjene in nepreverljive trditve Riedla, s katerimi poskuša poudariti svoj pomen in delež aktivnosti, ki so pripomogle k sklenitvi pogodbe. S takšnim načinom Riedl prepričuje predstavnike Patrie, da ima posel pod kontrolo, da brez njegovega posredovanja ne bi bilo uspeha in da si zasluži visok odstotek provizije.
Str. 25 – Dne 25. 7. 2006 naj bi prišlo do srečanja PV v dr. Zagožnom v Wolfovi vili v Mariboru. Ta sestanek ni bil realiziran, potrebno pa je ugotoviti, kje je bil PV ta dan.
Str. 27 – Na vprašanje pomena zapisa pod točko 2 in ali je premije Janša tisti, ki je izbral industrijskega partnerja v Sloveniji in da Patria druge možnosti ni imela, je Reijo Niittynen povedal, da je bil iz ozadja premijeja preko dr. Zagožna Patrii predlagan lokalni partner, vendar pa so odločitev nazadnje sprejeli v Patrii. Zelo kontradiktorna izjava, iz katere je razvidno, da v kolikor je Patria sama izbrala Rotis, potem ne potrebuješ premiera, Vlade RS, SDS, kot je zatrjeval v predhodnih ocenah.
Str. 31 in 32 – Številne Riedlove razlage političnih razmer v Republiki Sloveniji, njihov vpliv na sklepanje poslov in poduki o zakonitem financiranju političnih strank govore o njegovi nepoučenosti in želji, da predstavnike Patrie prepriča o lastni nenadomestljivosti. Je povsem nekredibilna priča, na izjave in korespondenco katere se pretežno opira tožilka (ponovno omenjen sestanek v Wolfovi hiši, ki ga ni bilo, kakor tudi ne obljubljenega telefonskega pogovora s PV).
Str. 33 – Vse je moralo biti preneseno v vednost predsedniku Vlade. Gola domneva, pri čemer je seveda tudi povsem nelogično in fizično nemogoče, da bi bila koordinacija in nadzor tako obsežnega posla lahko izvedena v okviru dveh (in še to zgolj domnevnih) sestankov med dr. Zagožnom in PV (in še to samo v fazi priprave na razpis, ne pa tudi kasneje).
Po izjavi Reija Niittynena bi bili svetovalni honorarji, ki jih je Patria plačala Riedlu na koncu preko Wolfa izplačani stranki Zagožna in premijeja Janše, kot subvencije stranki. Vendar to temelji samo (ponovno) na pogovorih z Riedlom.
Str. 35 – Izjava, da je moral biti Wolf v stiku s pomembnimi politiki v Republiki Sloveniji, kot je Janez Janša temelji na oceni, da je Janša spremljal tako velik projekt. Domneva, ki ni z ničemer dokazana.
Str. 36 – Zapis +++organizacija pomeni, po izjavi Reija Niittynena, Zagožnove podpornike in pomočnike, znance, poslovne partnerje, mrežo, ki prispeva k lobiranju. To pomeni, da ne gre za SDS, kljub temu, pa tožilka v izreku povzame sklep, da je bila pridobljena korist namenjena financiranju stranke SDS.
Str. 37 – Izjava Hansa Wolfganga Riedla: Dr. Zagožen se je vedno izdajal za gospodarskega strokovnjaka, ki v nobenem primeru ne govori v imenu premijeja Janše. Celo Riedl, ki je spisal najbolj obremenilna e-sporočila, poudari, da v posel ni bil vpleten PV, tožilka pa kljub temu »odkrije« povezavo. Na isti strani si tudi Rudi Leban zvišuje svoj pomen in vpliv na premijeja Janšo, z izjavo, da z njim igra golf.
Riedl pojasnjuje tudi eno izmed svojih številnih domnev, ki jih je posredoval predstavnikom Patrie, da je dr. Zagožen s premijejom zelo verjetno govoril o ekonomskih prednostnih projekta v Sloveniji. Izjava je zanimiva, saj ne govori o nobenih spornih okoliščinah, ki jih izpostavlja pogosto in namenoma tožilka, temveč o vsebini, ki bi lahko bila zanimiva za skrbnega PV (uspešen posel za slovensko gospodarstvo).
Str. 38 – Riedlovi izjavi, da do srečanja s premijejem nikoli ni prišlo, sledi koncizno pojasnilo, da organizacija ne pomeni stranke SDS, temveč podposrednike Walterja Wolfa. Glede na to, da Riedl predstavlja osrednjo osebnost izvedbe posla s Patrio in za delitev provizij, ne ve pa nič o financiranju SDS, se ponovno pojavi vprašanje, na podlagi česa je tožilka lahko izoblikovala sklep, da organizacija pomeni SDS ter da je PV za njeno financiranje zahteval provizijo.
Riedl prav tako izjavi, da odločitev o izbiri lokalnega izvajalca ni bila odvisna od politične stranke, ampak od Ministrstva za gospodarstvo in od komisije MORS, s čimer negira argumentacijo tožilke. Enako jo negira tudi z izjavo, da za vključitev Gorenja nikakor niso bili odločilni politični razlogi, sploh pa ne premije Janša, temveč izključno zainteresiranost in skrbnost Patrie, da bo posel, glede na omejene resurse Rotisa, dejansko realiziran.
Str. 42 – Tudi predstavniki Autocommerca so Patrii zatrdili, da lahko organizirajo sestanek s PV. Iz tega izhaja, da so se vsi posredniki sklicevali na dobre odnose s PV, s čimer so želeli v odnosu do Patrie izpostaviti svoj domnevni vpliv, glede odločitve o izbiri lokalnega partnerja za izvedbo posla.
Str. 45 – Walter Wolf izrecno izjavi, da Janeza Janše ne pozna, kar dejansko negira kakršnekoli stike PV s krogom vpletenih akterjev (izjema naj bil bila dva sestanka PV z dr. Zagožnom, ki pa nista dokazana).
Str. 48 – Tudi Tuomas Korpi ne ve kdo je organizacija, kar minimizira resnost tožilkinega zatrjevanja, da je to stranka SDS. Na str. 49 Korpi ponovno izjavi, da ne ve za kakšne potrebe Janšine stranke naj bi šlo pri delitvi Wolfovega deleža. Pri tem odgovoru vztraja celo, ko mu preiskovalec postavi sugestivno (v kazenskem procesnem pravu prepovedano) vprašanje »ali je bil delež Wolfa v pogodbi RHG 4,2% zvišan iz prvih 3%, zaradi potreb Janševe stranke«.
Str. 49 – V svoji izjavi Heikki Veli Hulkkonen najprej izjavi, da financiranje stranke ni nikoli odobril. Kasneje pa nakaže vzorec, ki ga uporabi tudi tožilka pri utemeljevanju svojih trditev – obtožb. Namreč Hulkkonen ne pozna dr. Zagožna, ve pa, da ima veliko politično moč. Do te ugotovitve se ni dokopal sam, temveč so mu to povedali drugi.
Str. 52 – Tudi Hulkkonen v komentarju vsebine PowerPoint prezentacije izjavi, da o potrebah Janševe stranke ni nikoli razpravljal, kar pomeni, da jih ni poznal in jih ni bilo. Prav tako pa ne ve (čeprav je bil izvršni direktor Patrie!) kakšna naj bi bila vloga dr. Zagožna in premijeja pri predujmu, ki je bil zahtevan.
Str. 53 – ponovno izjavi, da o podpori stranki ne ve nič, prav tako ne ve, kdo stoji za psevdonimom dr. Z org+++.
Str. 55 – V izjavi Jorma Wiitakorpija je predstavljeno elektronsko sporočilo, ki mu ga je poslal Tuomas Korpi. V njem je navedeno, da bi naj prišlo dne 9. 9. 2005 do sestanka s predsednikom Vlade in sekretarjem stranke. Tega sestanka ni bilo, izjava v sporočilu pa predstavlja dejansko samo še eno v nizu neresničnih trditev.
Str. 56 – Andrej Mladenov na vprašanje o tem, ali je Patria izvršila plačilo za svetovanje dr. Zagožnu in Janševi stranki, odgovori nikalno. Nizanje zanikanj o vpletenosti PV in stranke SDS, s strani večine akterjev, sproža resen dvom o kvaliteti obtožnega predloga in strokovnosti tožilkinega dela ter njenih dejanskih ciljih.
Str. 58 – Strokovna komisija MORS je kot najugodnejšo ponudbo ocenila ponudbo ponudnika Rotis d.o.o., očitno na podlagi številnih parametrov, ki jih je vsebovala razpisna dokumentacija in ponudbe različnih ponudnikov. Glede na to, bi morala tožilka, v kolikor bi želela dokazati, da sta izbor Rotis kreirala dr. Zagožen in PV, utemeljiti vsaj: njun vpliv na oblikovanje razpisnih pogojev, telefonske ali neposredne kontakte s člani razpisne komisije, e-sporočila, SMS-i, itd.. Ker teh podatkov ni je dokazovanje tega kaznivega dejanja nemogoče oziroma neizvedljivo. To pa dodatno omaja kredibilnost obtožnega predloga tudi v tem pomembnem delu.
Str. 59 – Nabava vojaške opreme običajno ne poteka po postopku razpisa javnega naročila. Še en argument v prid transparentnemu poslovanju tedanje Vlade, ki je za razliko od prejšnje, da bi se izognila morebitnim dvomom o zakonitosti izbora ponudnika, izvedla razpis javnega naročila.
Str. 61 – Iz opisa ravnanja Walterja Wolfa pri dvigu denarja dne 7. 2. 2007 je razvidno, da je želel izvesti nakazilo različnim prejemnikom, med katerimi pa ni stranke SDS.
Str. 63 – Riedl sporoči Niitynenu, da se bo Wolf srečal z »dobrim prijateljem«, zdajšnjim PM, torej Ivanom Janšo. Izsek tega tožilkinega opisa (argumentacije) izraža neverodostojnost njenih številnih trditev (v svoji izjavi Wolf namreč poudari, da Janeza Janše sploh ne pozna). Obenem potrdi večkrat ugotovljeno dejstvo, da je Riedl za lastne potrebe, v elektronskih sporočilih mnogokrat precenjeval svoj domnevni vpliv na dr. Zagožna in PV, zgolj z namenom, da bi impresioniral predstavnike Patrie (str. 64 Cekuta in Riedl naj bi organizirala sestanek s PV, str. 64 Riedl je Niitynenu prikazal Zagožna kot vplivnega politika, ki naj bi bil v tistem času na položaju sekretarja stranke SDS).
Str. 65 – Zagožen, Črnkovič in Krkovič so pripravili takšne pogoje, ki bi družbo Rotis postavil v tak prednostni položaj, da bi mu bila zagotovljena zmaga pri razpisu. Trditev, ki je tožilka ne bo mogla dokazati, ob upoštevanju dejstva, da je razpisno dokumentacijo pripravljala in sestavila ter ocenjevala samostojna komisija MORS, v kateri ni sodeloval nihče izmed navedenih.
Str. 65 – Riedlova nedokazana izjava, da je bil Niitynen že seznanjen, da Jože Zagožen podrobno spremlja projekt v Sloveniji in da ga »skupaj s tedanjim predsednikom Vlade Ivanom Janšo nadzirata«.
Str. 65 - Dne 18. 5. 2005 se je Zagožen sestal z Riedlom in ga prosil za priporočilo lokalnega partnerja. Iz zapisa z dne 29. 6. 2005 izhaja, da še ni bilo dokončno potrjeno, da bo Rotis sodeloval s Patrio. Dne 20. 5. 2005 pa naj bi imel Zagožen najprej sestanek z Ivanom Janšo, nato pa še s Krkovičem. Sklep tožilke je nelogičen, saj če bi se Zagožen in PV sestala na temo Patrie dne 20.5. 2005, in bi PV odločil, da bo lokalni partner Rotis, potem bi bilo dne 29. 6. 2005 povsem jasno, da je kot lokalni partner izbran Rotis.
Str. 65 in 66 – »Utemeljeno je zaključiti, glede na vsa ugotovljena dejstva in zbrane dokaze, da je Zagožen o pripravljenosti finske družbe, da na slovenskem trgu ponudi svoj projekt, seznanil Ivana Janšo, ki mu je dal navodila, kako naj pelje pogovore s finskim podjetjem…«. Resna obtožba, ki pa ni podprta z nobenimi dokazi (vsebino telefonskih razgovorov, SMS sporočili, e-sporočili, zapisniki, memorandumi), zaradi česar predstavljajo navodila PV čisto fikcijo oziroma nepotrjeno hipotezo tožilke.
Str. 66 – Cekutina izjava (domneva), da Janša v takih primerih ne dela direktno, ampak stvari prepušča Jožetu Zagožnu, ki je prvi mož, ki mu predsednik Vlade zaupa in mu pušča, da skrbi za take posle, ni podprta z ničemer.
Str. 66 – Riedl Niitynenu sporoča, da mora Wolf imeti pogodbo preden gre v Kanado, da ga lahko pokaže Zagožnu, ki bo potem sporočil dobre novice g. J, torej Janši. Ponoven poskus Riedla, da predstavnike Patrie prepriča o svojem pomenu za realizacijo tega projekta, ki pa nima realne osnove, v smislu dokazljive vpletenosti PV v očitane aktivnosti.
Str. 67 – Med predkazenskim postopkom je bilo ugotovljeno, da je Zagožen dejansko opravil nalogo, ki mu je bila naložena s strani Patrie oz. se je od njega pričakovalo, ker je Ivanu Janši junija 2005 predstavil ta projekt in tudi kakšna so pričakovanja Fincev. Odgovorni v Patrii so pričakovali podporo vladajoče stranke SDS in Ivana Janše. Zagožen je podrobno spremljal projekt in ga skupaj z Janšo nadziral in podpiral. Fikcija, ki je tožilka ne utemelji z resnimi, preverljivimi dokazi.
Str. 68 – 11. 8. 2005 kosilo Janeza Janše in dr. Zagožna. Ni preverjeno ali sta se res sestala, sploh pa ni znana tema njunega razgovora, kar ponovno kaže na gole domneve tožilke.
Str. 71 – Iz elektronskega sporočila z dne 15. 11. 2005 je razvidno, da se Ivan Janša ni hotel udeležiti sestanka. To sporočilo razbremenjuje PV, saj dokazuje, da se z zadevo ni želel ukvarjati, kar posledično pomeni, da je ni želel nadzirati in voditi (pomembno z vidika dokazovanja naklepa!).
Str. 71 – Riedlova »izjava o izjavah« (predsednik Vlade je Zagožnu rekel, da glede projekta ne bo govoril z nikomer, to je zanj preveč tvegano), v kateri povzema govorice vseh predhodnikov. To zagotovo ne more biti neposreden dokaz, da celotna trditev drži.
Str. 72- Aktivnost Zagožna in njegove »organizacije«, ob pomoči Ivana Janše je bila naravnana tako, da je Patria imela preko Rotisa bistveno prednost pred ostalimi ponudniki. Zelo groba in neargumentirana obtožba, ki jo tožilka v nadaljevanju podkrepi z Riedlovim (in ne Zagožnovim) sporočilom (posrednim sklepanjem), »da je Z. potrdil, da PM (predsednik Vlade) podpira Patrio.
Str. 72 – Tožilka zapiše, da je odločitev z vrha predstavljala odločitev Ivana Janše in Jožeta Zagožna. Glede na kronologijo dogodkov in potek razpisa bi to pomenilo, da bi oba morala vplivati na delo in odločanje komisije MORS, kar pa ni v ničemer dokazano. Če bi to storila, bi predstavljalo njuno ravnanje ekvivalent samoovadbi, saj če prepričuješ več člansko komisijo, kako se naj odloča, bi zagotovo vsaj en član komisije pričal o tovrstnih poskusih vplivanja. Upoštevajoč dejstvo, da se PV ni sestal (in ni želel sestati) z nikomer, je ta sklep tožilke povsem neutemeljen in nelogičen. Še bolj tendeciozen in povsem neutemeljen pa je očitek tožilke, da je bil Ivan Janša o vsem obveščen, saj je izoblikovan le na podlagi Riedlovega elektronskega sporočila, katerega vsebina je identična že velikokrat prerekanim trditvam, v predhodnem tekstu obtožnega predloga.
Str. 74 – Tožilka ponovno povzema Riedlovo elektronsko sporočilo Niitynenu [»Dr. Z (v imenu njegovega šefa) je vprašal WW za točno vsoto od katere bodo obračunani procenti…)] kot dokaz, da sta Janez Janša in dr. Zagožen storila kaznivo dejanje. Iz njega izoblikuje sklep, da je tudi Ivan Janša vedel za obljubljeno provizijo, kajti če ne bi vedel, ne bi mogel spraševati, od katerega zneska bo nakazana provizija. Tožilka na podlagi povzetka Riedlovega sporočila nikakor ne more dokazati storitve kaznivega dejanja niti dr. Zagožnu, kaj šele PV.
Str. 74 – Povzemanje oziroma interpretacija vsebine določila točke 17. povabila k oddaji ponudbe, kaže na tožilkino nepoznavanje predpisov o javnem naročanju. Vsak postopek je namreč med njegovim trajanjem mogoče prekiniti ali povsem zaustaviti, zaradi različnih okoliščin. Torej klavzula v povabilu k oddaji ponudbe ni neobičajna, predvsem pa ni vnesena z namenom, ki ji ga pripisuje tožilka, kot potencialno sredstvo za izsiljevanje Patrie, če ne bo nakazana provizija.
Str. 75 – Tožilka zapiše, da so o zapletu nameravali seznaniti tudi Zagožnovega šefa, torej Ivana Janšo, kar predstavlja izjemno pavšalno ugotovitev, izoblikovano na podlagi Riedlovega sporočila in njegove specifične terminologije, s katero želi poudariti njegov pomen za uspešno izvedbo posla.
Str. 75 – Trditev, da med predkazenskim postopkom ni bilo mogoče potrditi s stopnjo utemeljenega suma, ki je potreben za vložitev obtožnega predloga, da je bil v nakazilo družbe RHG vključen tudi znesek za Zagožna in (nedefinirano) organizacijo (ki pa zagotovo ni stranka SDS) in da sta Zagožen in »njegova organizacija« denar dejansko prejela, predstavlja tožilkino samo/zanikanje utemeljenosti celotnega obtožnega predloga. Če ni uspela dokazati niti dogovorov, kaj šele kakršnakoli nakazila provizij/podkupnin, se seveda postavlja vprašanje realne vrednosti in primarnega namena takšnega obtožnega predloga.
Str. 79 – Na tej strani je tožilka prisiljena, da sodišče prepriča o utemeljenosti suma, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. V ta namen naniza vrsto očitkov, ki pa so glede na poljudno (in še zdaleč ne pravno) interpretacijo številnih, že prej navedenih nepravih dokazov, brez prave teže.
Rednik Janez Janša II K 2457/2010
Projektno poročilo, zapisnik sestanka 24. 1. 2005 90/1206 (Priloženi so uradni zaznamki in e-sporočila)
e- sporočilo Riedla Niittynenu 23. 6. 2005 11:35
»…da bo imel kaj pokazati dr: Z (ki bo nato dobre novice sporočil g. Janši)«.
Povsem neargumentirano sklepanje in navajanje Riedlovih predvidevanj.
e- sporočilo Riedla Niittynenu 22. 7. 2005 18:52
»…PV in dr. Z obljubila, da bosta podprla samo nas«.
Od kod ta zaključek, Riedl si pripisuje prevelik vpliv in zasluge, kar je razvidno iz številnih, podobnih navedb, ki jih je v obtožnem predlogu uporabila tožilka.
e- sporočilo Riedla Niittynenu 15. 11. 2005 12:36
»…WW je prepričan, da bodo naše možnosti za naročilo nične, če zadeva pride v časopise. V tem primeru mora PV zanikati vsakršen interes za projekt in ne bo več moral dajati podpore«.
Vsebina tega sporočila nakzuje Riedlovo stisko, o kateri v razgovoru s kriminalisti razpravlja tudi Marko Kryžanowski).
e- sporočilo Riedla Niittynenu 4. 11. 2005 14:19
»…na diskreten način navezati stik s PV J«.
Iz pregledanega gradiva ni razvidno, da bi imela tožilka kakšen dokaz o komunikaciji PV na dan prej, ta dan ali naslednji dan med dr. Zagožnom in PV? To pa pomeni, da gre zgolj za izraz Niittynenove želje, ki ni z ničemer podkrepljena).
e- sporočilo Riedla Niittynenu 28. 10. 2005 14:35
»…Z priporoča, da se PV ne vmešava«.
e- sporočilo Riedla Niittynenu 15. 11. 2005 16:43
»…dr. Z je poklical PV, ta pa mu je svetoval, da naj o projektu strogo molči in zadeve ureja sam, ne da bi na površju vpletal PV. PV je rekel, da glede projekta ne bo govoril z nikomer (o izdelovanju)«.
Ali ima državna tožilka kakršnekoli dokaze o komuniciranju dr. Z s PV? Ne, gre zgolj za ponovno Riedlovo potenciranje lastnega angažiranja/vpliva).
e- sporočilo Riedla Niittynenu 13. 4. 2006 13:32 175-176
»Patria je politično favorizirana«.
Zapis »Zadnje novice, Slovenija 8 x 8« R. Niittynen 203-208
- »Lobiranje na visoki ravni (premier) izvajata WW in dr. Zagožen. Zdi se, da deluje«!
Kako, če se PV in WW nista nikoli srečala ali komunicirala? Od kod Niittynenu takšni podatki in posledično sklep?
Zapis Sestanki za slovenske projekte dne 12. 5. 2005 J. Talja 209-211
Ratko Panjevič (CRO) in Marjan Senica (SLO)
»…vladajoča SDS želi ustaviti Ravne in tako preprečiti, da bi šel denar LDS«.
To niso ravno prepričljivi dokazi za vpletenost SDS ali njenega predsednika v izvrševanje kaznivega dejanja.
Zapis Niittynena 1. 9. 2005 212-214
»…dr. Z tajnik vladajoče stranke premiera Janše, poslanec v DZ«.
Verjetno ni bil v tem obdobju nosilec nobene izmed navedenih funkcij, kar ponovno izpostavlja dejstvo, da so v gradivu navedene številne pavšalne ocene in sklepi, kar poudarja tudi Marko Kryžanowski v svoji izjavi slovenskim policistom.
e- sporočilo Riedla Niittynenu 28. 1. 2005 290
»Sestanek, ki bo ob 17. uri v hiši g. W.W. v MB s predsednikom vodilne stranke (stranke PV) g. Zagožnom, je potrjen«.
Kje je bila ta dan dr. Zagožen?
e- sporočilo Riedla Niittynenu 28. 7. 2005 292
»…dr. Z je zagotovil, da skrbno spremlja projekt in da imata on in PV vse pod nadzorom«.
Nedokazana trditev.
Dopis Stroškovna struktura, pogoji 315
Večje vprašanje je stranka premiera Janše in »njene potrebe«.
Na naslednji strani 316-318, 4. 2. 2005 (petek) »Zagožen se bo med vikendom sestal s pred. Vlade Janšo«.
Ali sta se sestala? Kje je bil ta dan PV in kje Zagožen, če se nista sestala? Alibi bi dodatno omajal verodostojnost Riedlovih izjav, namigovanj, neutemeljenih sklepov, itd..
Zaslišanje Hansa Wofganga Riedla, 26. 8. 2008
V nobeni izjavi ne obremeni Janeza Janšo.
Zaslišanje Hansa Wofganga Riedla, 30. 9. 2008
Od politikov in drugih oseb je osebno spoznal le dr. Zagožna.
Vprašanje 13 »Zakaj Niittynen navaja, da naj bi bil dr. Z predstavnik premierja Janše ne vem. Dr. Z se je vedno izdajala za gospodarskega strokovnjaka, ki v nobenem primeru ne govori v imenu premierja Janše«.
Bistvo! Celo Riedl zanika moč in vpliv dr. Zagožna, kar dokazuje, da je v sporočilih Niittynenu močno pretiraval z opisom okoliščin v Sloveniji, lastnega vpliva in možnostmi dostopa do PV preko dr. Zagožna. Tega pa policija in državna tožilka ne zapišeta, saj bi s tem slabila svojo pozicijo v postopku.
Vprašanje 20 »Za dr. Zagožna ne vem, da je član parlamenta in tudi ne, da je desna roka premierja«.
S tem Riedl razbremeni ne le PV, temveč tudi dr. Zagožna in negira ugotovitve policije.
Vprašanje 21 »Ali je dr. Zagožen med projektom Slovenija deloval kot desna roka slovenskega premierja, tako kot je to opisal Niittynen? Želim napotiti na zgornje navedbe«.
S tem odgovorom ponovno potrdi, da je pretiraval s »samooceno« vplivnosti na dr. Zagožna in posredno/posledično na PV, kar zmanjšuje vrednost tistih izjav, ki jih je policija uporabila v kazenski ovadbi in kasneje državna tožilka v obtožnem predlogu, v skladu z načelom »uporabi tisto kar obremenjuje in ne tisto kar razbremenjuje osumljenca«!
Vprašanje 24 »bo sporočil dobre novice gospodu J-ju«.
Pojasni, da je to verjetno Jure Cekuta in ne Janez Janša.
Vprašanje 27 »Jaz nikoli nisem osebno videl premierja ali z njim govoril.«
Vprašanje 30 »PV se ni želel srečati z nikomer«.
Vprašanje 35 »Zagožen je iskal najboljšega možnega industrijskega partnerja v Sloveniji in ne vplivati na razpis tako, da bi zmagala Patria«.
S tem pojasnilom negira očitke, da si je nekdo (osumljenci) v zameno za provizijo prizadeval storiti vse, da bi naročilo dobila Patria.
Vprašanje 44 »Po mojem mnenju dr. Z nikoli ni deloval v imenu premierja. In premier se ni želel sestati niti s Patrio niti s Steyerjem (konkurenco)«.
Zelo pomembno!!! Riedl eksplicitno zavrača domnevo zasliševalca, da vsebino njegovih e-sporočil razlagajo na način, da je dr. Zagožen deloval v imenu premierja Janše. Riedl tudi nasprotuje napačni interpretaciji vsebine svojih sporočil Niittynenu glede vpletenosti PV.
Vprašanje 46 »PV zanima projekt le z gospodarskega vidika in ustvarjanja novih delovnih mest«.
Pa še to le na podlagi sklepanja WW in ne nekih resnih dokazov/dejstev.
Vprašanje 48 »Provizije – ne gre za organizacijo dr. Zagožna«!
Vprašanje 50 Riedl ne potrdi Niittynenove izjave, da bi bila plačana kakšna podpora stranki.
Vprašanje 51 »Odločitev ali bo izbrana sistemska tehnika ali Rotis ni bila odvisna od politične stranke, ampak od dveh neodvisnih komisij: prva iz MG in druga, vsaj mislim tako, ki je bila sestavljena iz 23 članov iz obrambnega ministrstva in vojske«.
Kako bo državna tožilka dokazala, da lahko vplivaš na tolikšno število individualnih subjektov«?
Zapisnik zaslišanja Hansa Wofganga Riedla, 1. 10. 2008 - vprašanja detektiva Kaja Bjorkqvista
Vprašanje 3 »Namakalni sistemi na Tajskem in ne posli s Patrio – predstavlja podlago za izplačilo provizije Siritaphornu«.
Kakšne protidokaze ima državna tožilka za njene domneve o plačilih SDS, Zagožnu, itd.?
Vprašanje 8 »Za vključitev Gorenja niso bili odločilni politični razlogi, sploh ne premier Janša, ampak ustrezna tehnična opremljenost Gorenja…ni bila povezana s takratnim premierjem Janšo«.
Vprašanje 26 »Dr. Z ni bil nikoli prejemnik provizije firme RHG«.
Vprašanje 28 Glede nakazila stranki gre zgolj za špekulacije, ki so bile predmet pogovora med Riedlom in Niittynenom med neko vožnjo z avtom proti Dunaju.
Vprašanje 29 Vprašanje glede provizij: nakazane so bile le Cekuti in ICB AG/WW, ne pa dr. Z, SDS, Janezu Janši.
Vprašanje 47 Patria je zmagala na vseh testih (tehničnih in taktičnih), ne pa zaradi politične podpore (gl. vpr. 42).
Vprašanje 55 Da Steyr (SSF) ne bo dobil posla je Riedlu povedal WW in ne dr. Z.
4. Zaslišanje Hansa Wofganga Riedla, 2. 10. 2008
Vprašanje 17 Juuso OILINKI (finska policija) »Zakaj pišete (Niittynenu), da premier izbere firmo?
Odgovor Riedla: »To je ležerno formulirano«.
Ta izjava dokazuje, da je policija interpretirala vsebino elektronskih sporočil v skladu s svojimi željami, da kljub pomanjkanju dokazov sestavi kazensko ovadbo.
Vprašanji 18 in 19 prav tako negirata povezavo med ROTISOM in (nedefinirano) organizacijo premierja.
Vprašanje 21 »Pišete, da lahko premier zaupa Ivanu in da Ivan ne bi nikoli izdal, kam so bili nakazani določeni denarni zneski…«.
Odgovor Riedla: »…v tem elektronskem pismu (Niittynenu) gre za izmenjavo špekulacij«.
Istočasno pa zanika kakršnokoli nakazilo slovenskim uradnikom in državljanom oz. celo obstoj kakršnegakoli načrta izvedbe nakazila denarja. (Od kod potem domneve državne tožilke, da je prišlo do nakazila denarja?)
Vprašanje 30 Glede »dobrih odnosov« Rudija Lebana s slovenskim premierjem, z gospodarskim ministrom in generalom Krkovičem je Riedl povedal le, da mu je Leban povedal, da igra golf s premierjem in gospodarskim ministrom.
Mag. Vizjak zagotovo ne igra golfa, kar ponovno priča o kredibilnosti navedb v dopisih, na podlagi katerih so policisti in državna tožilka sprejemali napačne zaključke.
Vprašanje 34 Riedl obrazloži, da Leban ni zahteval predujma za izvedbo posla/razpisa za Patrio, temveč za posel, ki se nanaša na proizvodnjo kreditnih kartic.
Vprašanje 42 Riedl na vprašanje kriminalista poda eksplicitno pojasnilo, da od vseh oseb (dr. Zagožen, Tone Krkovič, Peter Zupan, premier Janša, Ivan Crnkovič), velja za podpornika Patrie, preden je bila sprejeta odločitev v razpisu, le Ivan Crnkovič, ki je bil neposredno povezan s Patrio!
S tem ponovno negira vlogo PV in ostali osumljencev. V vprašanju 50, kljub ponovnemu poskusu kriminalista, da med podpornike projekta Patria zajame še druge osebe (tudi premierja Janšo) še enkrat ponovi, da je bil podpornik Patrie le Ivan Crnkovič.
Enako velja za vprašanje 60, v okviru katerega Riedla iritira termin »resnična vloga« vseh naštetih. Ista tema se ponovi tudi pri vprašanju 71, kar napotuje na sklep, da je kriminalist vsiljeval vprašanja, na način, da bi pridobil oziroma izsilil priznanje, da je bil ob Crnkoviču še nekdo izmed navedenih podpornik Patrie. Isto pri vprašanju 81, 91 - menjujejo se le subjekti, ki so na strani Patrie sodelovali v pogovorih/srečanjih z Riedlom.
Vprašanje 98 Izjava Riedla: »Oznaka politični lobist za dr. Zagožna ne pomeni, da je on politik, temveč, da je njegova naloga bila, da analizira politično okolje v Sloveniji«.
Vprašanje 100 »Kateri sodelavci so bili v tistem času obveščeni, da stojijo za političnim lobistom premier Janša in njegova organizacija«?
Kljub pojasnilu Riedla, zajetem v odgovoru na predhodno vprašanje, kaj pomeni oznaka politični lobist, kriminalist še nadalje uporablja ta termin v pomenu, ki ga pravzaprav vsiljuje, saj ne sprejema razlage Riedla. Riedl pa mu še podrobneje pojasni, da predsednik Janša in njegova stranka nista bila nikoli razumljena kot podpornika Patrie.
Vprašanje 106 Riedl ne ve, če je bil dr. Zagožen plačan, da bi organiziral politično podporo in podporo obrambnega ministrstva.
Kar je seveda presenetljivo, če upoštevamo dejstvo, da obtožni predlog v večinskem delu sloni na domnevah in ugotovitvah, temelječih na Riedlovi korespondenci.
Vprašanje 107 »Ali je zasliševalec pravilno razumel, da ta politični lobist priporoči lokalnega poslovnega partnerja, ki je politično pravilno usmerjen, in da je v tem primeru poslovni partner nekdo, ki je usmerjen izrecno k slovenski stranki SDS in da gre pri poslovnem partnerju za družbo, ki je premierju blizu in mu je lojalna«?
Riedl pojasni, da tega ni mogoče zagotovo zatrditi in da je bilo javno znano, kateri temeljni politični usmeritvi se lahko pripiše imenovano slovensko podjetje. Tudi to vprašanje, s katerim je zasliševalec želel brez kakršnekoli podlage vplesti SDS in premierja, sodi med neprimerne in nedopustne zasliševalske tehnike.
V odgovorih na vprašanja 110, 111 in 112 Riedl v celoti razbremenjuje premierja s smiselno razlago poteka projekta. Najprej navede, da dr. Zagožen ni bil poslanec parlamenta, torej, da ni imel politične funkcije (kar pa državna tožilka v svojih sklepih enostavno spregleda in nenehno navaja vpliv dr. Zagožna v politiki, v SDS in na premierja) in da bi morda premier (torej pogojno) podprl projekt zaradi protidobav, ustvarjenih več kot 1000 delovnih mest in ker gre za velik projekt, za tako malo državo, kot je Slovenija, bi ga morali oceniti premier in najpomembnejši vladni predstavniki glede največje možne koristi za državo.
Skratka gre za logične ekonomske predpostavke oziroma kriterije, ki naj bi jih ocenila vladna ekipa in ne različni posredniki (dejanski ali namišljeni, pri čemer ne gre za korist SDS, temveč za korist države!). To pa bi moral storiti dr. Zagožen s predstavitvijo gospodarskemu ministru, kot subjektu, ki je pristojen za protidobave.
Vprašanje 131 Riedl pove, da niti on niti njegovi sodelavci niso nikoli posredovali denarja uradnikom ali politikom, ki so odločali z namenom pospešitve orožarskega posla Patrie v Sloveniji v letih 2003-2008.
To pomeni, da bo morala državna tožilka najti ustrezne dokaze, s katerimi bi lahko potrdila svoje navedbe.
Zaslišanje Hansa Wofganga Riedla, 10. 4. 2009
Nič pomembnega!
6. Zaslišanje Hansa Wofganga Riedla, 22. 9. 2009
Vprašanje 13 Pojasnilo njegovega sporočila Niittynenu, da »se lahko kadarkoli dobi z dr. Z in gen. Z., da povesta da je PM obveščen in naklonjen zadevi.« Dejansko razloži, da je vodstvu Patrie hotel pokazati, da ima dobre kontakte v Sloveniji in da je zato kontakt s predsednikom vlade nepotreben in da bi bil lahko celo kontraproduktiven.
Čemur pa državna tožilka v svoji ovadbi ne verjame oz. to razloži drugače –preveri če drži ta ugotovitev.
Vprašanje 28, ki se nanaša na »organizacijo« odvetnik označi za sugestivno!
Pomembno z vidika procesnega varstva pravic osumljenca – postavljanje sugestivnih vprašanj je sankcionirano na način, da se sodna odločba ne sme opreti na obdolženčevo izpovedbo, ki je bila pridobljena s postavljanjem sugestivnih vprašanj, zapisnik pa se v tem primeru izloči iz spisa.
Vprašanje 41 Riedl je sklepal, da bo dr. Zagožen seznanil odgovorne osebe z gospodarskimi prednostmi projekta Patria za Slovenijo. Ne ve pa, če je do tega kontakta sploh prišlo.
To pomeni, da kontakt ni potrjen in da je potrebno glede na predhodna pojasnila Riedla, da dr. Zagožen ni politični funkcionar, da nihče od uradnikov ali politikov v Sloveniji ni prejel denarja za sodelovanje v projektu, da je bil dr. Zagožen potreben zaradi podpore protidobavam, ugotoviti na podlagi česa je DT ugotovila povezave med dr. Zagožnom, PV in financiranjem SDS?
Vprašanje 43 e-sporočilo Riedla Niittynenu 15. 11. 2005 ob 12.36 Autocommerce je Patriji sporočil, da lahko v nekaj dneh organizira sestanek s predsednikom vlade, WW pa je Riedlu sporočil, da bi bilo srečanje s predsednikom vlade kontraproduktivno.
Oba ponudnika se sklicujeta na predsednika vlade, nihče izmed njiju pa dejansko ni imel dostopa do njega, saj v celotnem postopku ni dokazan noben kontakt.
Vprašanje 49 Provizija za dr. Z+++organizacija. Riedl pojasni, da gre za dr. Zagožna, za organizacijo pa meni, da je bilo vanjo vključeno več oseb, zato trikrat znak +. Teh oseb pa Riedl ne pozna.
Če jih ne pozna pomeni, da jih ni mogoče identificirati, obenem pa je vsakršno sklepanje, da gre za stranko SDS, brez vsakršne osnove!
Vprašanje 53 Riedl ne ve, če je WW za sodelovanje v projektu Patria karkoli plačal.
Zaslišanje Hansa Wofganga Riedla, 24. 9. 2009 (prisotna državna tožilka Branka Zobec Hrastar)
Vprašanje 9 Zasliševalce zanima kdo predstavlja organizacijo dr. Z-ja? Riedl napoti zasliševalce na odgovor št. 50 iz njegovega drugega zaslišanje dne 30. 9. 2008, v katerem je navedel, da so z organizacijo mišljeni podposredniki in stroški organizacije WW in ne organizacije dr. Zagožna.
Državna tožilka je v obtožnem predlogu, kljub temu pojasnilu, vztrajala na interpretaciji, da organizacija dr. Z-ja pomeni SDS!
Vprašanje glede političnega lobiranja, v okviru vprašanja 23 Riedl še enkrat pojasni, tako kot pri vprašanju 43 na svojem 6. zaslišanju dne 22. 9. 2009 (glej prejšnjo stran), da sta tako WW kot Cekuta odklonila srečanje s premierjem, kar je logično, saj niti nista imela možnosti/vzvodov, da bi ga dejansko organizirala, saj ga osebno ne poznata in se z njim še nikoli nista srečala.
Vprašanje 25 Riedl ponovi napačno referenco Lebana, da igra golf s premierjem Janšo in gospodarskim ministrom.
Mag. Vizjak zagotovo ne igra golfa. Takšna neverodostojna izjava pove veliko o domnevnih znanstvih, stikih, itd., ki so jih nekritično povzemali preiskovalci in mediji!
Vprašanje 52 »Ali je bilo pri nakupu teh kolesnih oklepnikov 8 x 8 nujno skrbeti za interese organizacije premierja«? Riedl odgovori, da je podrobne odgovore podal že na 4. zaslišanju, dne 2. 10. 2008, v okviru odgovorov na vprašanja 14-19. V njih je namreč pojasnil, da si je sam ustvaril sliko o tem, da bi bilo bolje, če bi posel dobil ROTIS in ne Autocommerce, četudi ROTIS ni blizu organizaciji premierja (vpr. 18 »Jaz bi rekel, da ne«.).
Očitno državna tožilka na tem zaslišanju ni prišla do pomembnih ugotovitev, čeprav je imela na razpolago osumljenca, ki z vsebino svoje korespondence najbolj obremenjuje PV, dr. Zagožna in SDS. Ponovno se izkaže, da je Riedl želel z ustvarjanjem vtisa o svojem vplivu, predstavnikom Patrie dokazati njegov pomen za uspešno izvedbo posla.
Riedl na fotografijah, ki so mu bile pokazane na tem zaslišanju, ni spoznal naslednjih oseb: Toneta Krkoviča, Borisa Soviča, Boruta Pahorja, Darka Njavra, Andreja Šifrerja, Dragana Bavčarja, dr. Antona Grizolda, Karla Erjavca in Frančka Rudolfa.
8. Zaslišanje Hansa Wofganga Riedla, 26. 1. 2010 Avstrijska policija je izvajala kontrolo telefonskih razgovorov Riedla od 6. 3. – 17. 4. 2009. Gre za poslovanje Riedla s Apichatom Sirithapornom.
Zaslišanje Walterja Wolfa, 30. 9. 2008 (sodeloval tudi Kaj Erik – Bjorkvist)
Janeza Janšo nikoli srečal ali videl! Prav tako ne ve, ali je imel dr. Zagožen kakšno funkcijo v stranki SDS po volitvah 2004 in kako je deloval v SDS.
Vprašanje 55 WW zanika, da bi se v svoji hiši sestal s predsednikom vladne stranke in dr. Zagožnom.
Vprašanje 56 Kdo je mr. J.? WW pojasni, da gre za upokojenega nekdanjega veleposlanika iz Hrvaške v ZDA.
To pomeni, da so bila domnevanja slovenskih novinarjev, da gre za PV Janšo povsem napačna/neutemeljena.
Vprašanja od 149 do 160 WW zanika kakršnokoli (lastno ali tuje) plačilo SDS in še posebej izjavo Niittyinena z dne 6. 8. 2008, da bi podporo stranki SDS moral plačati WW iz svojega deleža.
Vprašanje 191 »Ali je bila izbira Rotisa za lokalnega poslovnega partnerja Patrie izbira predstavnikov SDS, Janše in Zagožna? Ne, to je bila moja izbira«.
Vprašanje 198 Riedl v elektronskem pismu piše o proviziji organizaciji WW (kar so nekateri razlagali kot stranko SDS!). WW zasliševalcem poda izrecno pojasnilo, da Riedl s tem misli izključno njega.
Vprašanje 215 »Nobena organizacija ne obstaja«!
Vprašanje 220 »Vaš nesorazmerno visok delež v višini 4,2% kaže tudi na to, da ste denar posredovali naprej«. WW: 4,2 % je prejela firma ICB in tok denarja se lahko dokaže. Stranka ni dobila od mene ali od ICB nobenega denarja.
2. zaslišanje Walterja Wolfa, 2. 10. 2008
Ponovno poudari, da Janeza Janšo ne pozna in ga nikoli ni srečal.
3. zaslišanje Walterja Wolfa, 22. 9. 2009 (sodelovala tudi Kaj Erik – Bjorkvist in Darko Pečoler)
Na tem zaslišanju se WW popolnoma zaplete pri pojasnilih na vpr. 36, zakaj je Riedl po navodilu WW plačal/nakazal Apichatu Sirithapornu 200.000 €, kot delno plačilo? Zanika, da bi Sirithapornu plačal naveden znesek, po drugi strani pa ni razvidno kam/komu je šlo teh 200.000€!
Vprašanje 52 WW označi Riedlove zaključke, domneve za popolno bedarijo.
To postavlja Riedlovo pričanje v kontekst nekredibilnih izjav, vključno z vsebino njegovih e-sporočil.
Vprašanje 113 »Ali sta imela Apichat in Chuangchan Siritaphorn v slovenskem projektu kakšno funkcijo pri nabavi oklepnikov 8x8? Ne«!
Ta odgovor je pomemben z vidika, da ni mogoče očitati WW (in ostalim osumljencem), da je kakršenkoli denarni tok med njim, ali njegovimi podjetji, povezan z domnevnimi podkupninami v Sloveniji.
Vprašanje 117 WW zasliševalec predloži dokument (razdelitev provizije), ki je bil najden med hišno preiskavo na njegovem domu v Mariboru. WW pojasni, da sam ne uporablja računalnika in da obstaja možnost, da je dokument prejela njegova partnerica Edna Kernc.
Vprašanja od 124 do 126 V odgovorih nanje WW zanika, da bi v zvezi z nabavo oklepnikov bil nakazan denar katerikoli stranki, društvu, združenju in da ni imel nikoli stikov s takrat aktivnimi slovenskimi politiki ali s kom iz vojske (osebno ali po telefonu).
SE NADALJUJE