Obtožba se je nanašala za zapis prvaka SDS na družbenem omrežju Twitter, da sta omenjeni odsluženi prostitutki. Obtožnica je tako postala pravnomočna, v javnosti pa se je ustvaril napačen vtis, da so se sodniki z zavrnitvijo ugovora in navedbami, da ima tvit vse zakonske znake kaznivega dejanja, že opredelili in da bo Janez Janša zagotovo obsojen. Daleč od tega. Bolj verjetno je, da bo oproščen, saj bo potrebno dokazati, da je bil tvit objektivno žaljiv.
Običajna praksa sodišč je, da tovrstne ugovore zavrnejo, če tožba formalno, nikakor pa ne vsebinsko, izpolnjuje pogoje za sum kaznivega dejanja. Vse drugo bo presojal senat na glavni obravnavi: od tega, ali je šlo za Janševo politično delovanje in ostro kritiko novinarskega dela, do tega, in to je bistveno, ali obstaja zaničevalni namen. Celjski senat je bil po 282. členu zakona o kazenskem postopku dolžan napisati obrazložitev v zvezi z zavrnitvijo ugovora, kar pa nikakor ne pomeni, da se je opredelil do vsebine, saj se ne sme. Povedano drugače. S svojo obrazložitvijo ne sme vplivati vnaprej na rešitev tistih vprašanj, ki se bodo obravnavala na glavni obravnavi. Zato je senat tudi zavrnil Janšev ugovor, da je šlo za političen odgovor in provokacijo.
Do okoliščin, ki so prvaka SDS pripeljale do tega, da je napisal inkriminirani tvit, se bo opredelilo sodišče v nadaljevanju kazenskega postopka. Te okoliščine so zelo pomembne, saj je višje sodišče že večkrat razveljavilo obsodilne sodbe, ker nižja sodišča niso upoštevala, da zgolj način izražanja ne utemeljuje pravnega sklepa, da je obtoženi objektivno žaljive besede izrekel z namenom zaničevanja. Za obsodbo zaradi razžalitve je torej treba imeti zaničevalen namen. To, da ti nekomu rečeš ali za nekoga zapišeš, da je kreten, prostitut, klerofašist, neonacist, kmet, bedak, krava, janšist ali kaj drugega, in se na ta način odzoveš na njegovo početje, pisanje ali poročanje, ni napad na čast in dobro ime ter ni objektivno žaljivo. Manjka namreč izključni zaničevalni namen.
Bo pa sojenje vsekakor še en v nizu preizkusnih kamnov, kaj je pomembnejše: ali svoboda govora kot človekova pravica ali pravica, da nisi užaljen. Slednje (ne biti užaljen) namreč ni splošna človekova pravica. V zvezi s tem je zanimiva raziskava avstralskega Inštituta za javne zadeve pred nekaj leti, ko so Avstralce vzporedno s procesom (aboridžinska aktivistka Pat Eatock je zaradi rasizma tožila publicista Andrewa Bolta) spraševali, kaj je za njih pomembnejše: ali svoboda govora kot absolutna človekova pravica ali svoboda govora, ki je omejena s tem, da nek posameznik ali skupina posameznikov niso užaljeni.
Vprašanje ankete se je namreč glasilo: Katera od ponujenih možnosti je po vašem mnenju bolj pomembna: da vlada zaščiti pravico svobode govora ali da vlada zaščiti ljudi pred tem, da jih kdo lahko užali? Kar 82 odstotkov Avstralcev je odgovorilo, da se jim zdi bolj pomembna svoboda govora kot absolutna človekova pravica. Ni treba posebej poudarjati, da je Avstralija na lestvicah ekonomske in osebne svobode pri samem vrhu. Zato je tudi tako uspešna država.