Podobno se sprašuje tudi vrhovno sodišče, ki je 13. septembra lani to vprašanje zaradi pritožbe prosilca za azil naslovilo na Sodišče EU v Luksemburgu. »Gre za kompleksno vprašanje, pri katerem je vrhovno sodišče ocenilo, da je zaradi interpretacije zakonodaje potrebno predhodno mnenje Sodišča EU,« so nam odgovorili na vrhovnem sodišču.
Pred vrhovnim sodiščem poteka upravni spor v zvezi s pritožbo sirskega državljana A. S., ki je začasno nastanjen v izpostavi azilnega doma na Kotnikovi v Ljubljani, zaradi mednarodne zaščite – predaje odgovorni članici. Senat vrhovnega sodišča, vrhovni sodnik Peter Golob kot predsednik ter vrhovni sodnici Tatjana Steinman in Brigita Domjan Pavlin kot članici – je prekinil odločanje o pritožbi in odločil, da Sodišču EU predlaga sprejetje predhodne odločbe na podlagi 267. člena Pogodbe o delovanju EU (PDEU), in sicer v postopku hitrega odločanja po 107. členu Poslovnika Sodišča EU.
V pritožbi, o kateri odloča vrhovno sodišče, želi tožeča stranka (prosilec za azil) doseči odpravo odločbe ministrstva za notranje zadeve z dne 14. junija lani, s katero je bilo odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je vložil 23. februarja lani, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Po Dublinski uredbi je namreč za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je prosilec ob prihodu iz tretje države vstopil z nezakonitim prečkanjem njene meje. To pa je bila Hrvaška, v katero je z »migrantskim tokom« vstopil februarja lani iz Srbije. V Slovenijo je pripotoval s prevozom, ki so ga organizirali Hrvati. Zato je ministrstvo za notranje zadeve njegovo prošnjo za azil zavrnilo in ga napotilo na Hrvaško, odločitev pa je potrdilo tudi upravno sodišče, ki je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.
Zato vrhovno sodišče sprašuje Sodišče EU, kako je treba razlagati pravila Dublinske uredbe, kadar se država članica odloči, da ne bo obravnavala vloge za mednarodno zaščito, druga država članica pa je odgovornost za obravnavanje prosilčeve vloge že sprejela, in ko prosilec temu nasprotuje. Vrhovno sodišče tudi zanima, kako si je treba razlagati pogoje nepravilnega prehoda oziroma če ne gre za nepravilni prehod meje, kadar je s strani države članice oblastno organiziran prehod meje tranzita v drugo članico EU (gre za Nemčijo – op. p.). Če je odgovor pritrdilen, ali se potem prepreči vrnitev državljana tretje države v državo, kjer je najprej vstopil v EU. In nazadnje, kako tečejo roki, kadar vlagatelj izkoristi pravico do sodnega varstva, zlasti kadar ta vključuje tudi vprašanje za predhodno odločanje ali kadar nacionalno sodišče čaka na odgovor Sodišča EU.