Slednja je z izumom »novih obrazov« tudi zameglila občutek za kontinuiteto svoje oblasti pri volivcih, zaradi česar ne more priti do zasičenosti, ki je precej pomagala pri volilni zmagi SDS leta 2004. Precej morebitnega protestnega potenciala je desnici po drugi strani odvzela Združena levica. Tako pogoji za oblikovanje kakšne »nove desnice« trenutno niso posebej dobri. Bližnjico sicer ponuja razburjenje javnosti zaradi migrantske krize, vendar gre za zelo nevarno bližnjico. Če bi nova ali stara desnica hodili po njej, bi bil kratkoročni uspeh vprašljiv, saj zgled po politični fiziognomiji podobne Ficove Slovaške kaže, da lahko levica v takem okolju hitro prehiteva tudi po desni.
Dolgoročno bi to odbilo prav tiste skupine volivcev, ki bi jih bilo treba po mojem mnenju najbolj nagovoriti. Nisem prepričan niti, da je prava rešitev v ustanavljanju nišnih strank. »Nova desnica« bi lahko bila po mojem mnenju uspešna samo po mučnem procesu sklepanja novih koalicij volivcev, pri čemer bi jaz največ perspektive videl v prizadevanju za svobodomiselno usmerjene volivce, ki so sedaj vse prepogosto v nenaravni navezi s povojno politično mitologijo, in mlade. Predvsem slednjim bi bilo potrebno učinkovito predstaviti dejstvo, da kljub všečnim parolam politična opcija, ki je bila na oblasti večino časa po osamosvojitvi, glede na svojo usmerjenost v ohranjanje lastnih monopolov ni njihova zaveznica. Pri tem je bila slovenska desnica v zadnjih dveh desetletjih izjemno neuspešna.
Naj še dodam, da spogledovanje z dejanskimi ali domnevnimi uspehi Kaczynskega, Orbana, Hoferja in podobnih na Slovenskem ni umestno, ker so izhodišča pri nas povsem drugačna.