Bil je ponedeljek, 5. avgusta 1991, ura deset dopoldne, ko se je zapornica šentviške vojašnice dvignila in je na svobodo stopilo okoli 30 Slovencev. Nekaj prej sta na dvorišče zapeljali vozili, polni vojaških specialcev, polkovnik Tomislav Šipčić je fante še zadnjič na govoril, jih postavil v vrsto in jim dal voljno. Navdušenja med sorodniki in prijatelji, ki so bili o tem obveščeni prejšnji večer, ni bilo konca. Predvsem olajšanja. Med njimi so bili trije mladeniči, ki so kljub naročilu oficirjev, da fotografiranje pred vojašnico ni dovoljeno, stopili pred objektiv in si na prsa pripeli slovenski grb. To so bili Štajerci Igor Kraner, Boris Hriberšek in Igor Vrtič. Pretekli teden so se po dolgih letih spet srečali.
Slovenci pod nadzorom
Kraner in Hriberšek sta služenje v JLA začela septembra 1990, Vrtič je prišel nekaj mesecev kasneje, tik pred plebiscitom. Takrat so tudi začeli Slovence gledati z nezaupanjem. »Če so nas do takrat še spuščali ven, nas po plebiscitu niso več,« pravi Kraner in doda, da se je napetost še okrepila po dogodkih v Splitu nekaj mesecev kasneje. »Za nami je ves čas hodil neki mali Srb,« opiše oprezanje Hriberšek, zaradi Vrtiča pa so sprožili pravi preplah. »Bil sem kuhar, pripravljal sem hrano za poveljstvo. Nekega dne sem se napotil v ‘stacionar’, očem nekoliko odmaknjeno stavbo. Tja sem šel kuhat, ker me ni nihče sledil, niso vedeli, kje sem, jaz pa tudi nisem vedel, da me iščejo. Sprožen je bil preplah,« se spominja Vrtič, ki so ga obtožili, da je načrtoval pobeg nekega Saša, frizerja v vojašnici.
Fantje, danes moški v najboljših letih, so predvsem pogrešali informacije o dogajanju zunaj vojašnice. »Slovenskih časopisov nismo imeli, bila je samo Narodna armija,« pravi Kraner. Radio, kolikor so jim ga pustili ali ga spregledali, so poslušali naskrivaj, največ informacij so dobili od staršev, sorodnikov in prijateljev, ko so jih v vojašnici še lahko obiskovali. Toda med seboj so si pomagali. Kraner, ki je bil prav tako v intendantski četi, je zrezke Hriberšku (tehnična četa) podajal skozi mrežo in razbito okno kuhinje, kasneje, med vojno, je bilo teže. Teritorialna obramba je vojašnico blokirala in izključila elektriko, saj je bila Ljubljani najbolj nevarna vojašnica. V njej je bilo namreč poveljstvo motorizirane brigade, bataljon brigade in mešana artilerijska divizija, vsem enotam je poveljeval Šipčić.
Skupaj je bilo v vojašnici več kot 1.600 vojakov, ki so bili oboroženi z 12 oklepnimi vozili, petimi samohodnimi orožji kalibra 2 x 57 mm, devetimi havbicami 155 mm, devetimi havbicami 120 mm, netrzajnimi topovi 120 in 82 mm. Kasneje so v vojašnico pripeljali še 16 havbic 155 mm, ki so jih postavili na športno igrišče. Posadka vojašnice se je vkopala, na strehah so bila gnezda mitraljezov, oprezali so ostrostrelci, okoli vojašnice so bile postavljene mine.
Minirana vojašnica
»Nekatere mine so bile tudi lažne, bolj zaradi zastraševanja,« se spominjajo Štajerci, a dodajajo, da je bilo zelo napeto. »Ko se je Slovenija uradno osamosvojila, smo dobili strelivo in začeli polniti nabojnike. Od orožja se nismo smeli več ločiti,« pravi Kraner, Hriberšek pa, da so bili odnosi med vojaki, razen izjem, dobri in solidarni, da so bili v veliki negotovosti in preplašeni tudi vojaki iz drugih republik. »Mogoče še bolj kot mi. Za nas se je vedelo, da bomo prej ali slej odšli domov, drugi pa niso vedeli, kaj bo z njimi,« pove Hriberšek.
Končno so dočakali dan D, ponje je prišel in jih odpeljal domov Franc Hriberšek, pogumni Borisov oče, ki je tistega dne pred vojašnico dejal, da je prišel po sina in se brez njega ne bo vrnil na Štajersko. Pri Šipčiću, ki se je kasneje boril v Bosni in Hercegovini, se namreč nikoli ni vedelo, kako bo. Če bi TO takrat (2. julija) napadla vojašnico, kot je bil ukaz, ki je bil kasneje preklican, bi polkovnik s havbicami streljal na civilne cilje v Ljubljani. Fante je zadrževal debelo uro dlje, kot je bilo dogovorjeno, starši so bili že živčni in so dokončno verjeli, da so njihovi mladeniči izpuščeni šele takrat, ko so se že vozili na svoje domove.
Državni sovražniki
Bila je življenjska preizkušnja, ki jo ne pozabiš nikoli. »Na nas, ki smo bili iz JLA izpuščeni, gledajo kot na nekakšne državne sovražnike,« potoži Kraner. Zanj je Slovenija pred četrt stoletja iz rok izpustila priložnost, da postane uspešna država. »Vse preveč ljudi je na odgovornih položajih, ki razmišljajo še po jugoslovansko. Najbolj žalostno je, da se to prenaša na mlajše generacije. Očitno hočejo zgodovino napisati drugače,« je prepričan Kraner. Tudi Igor Vrtič pravi, da je Slovenija izpustila priložnost, a on je to vedel, zato si kruh v Avstriji služi že od decembra leta 1991. In Hriberšek, ki je zaradi prometne nesreče z motorjem na invalidskem vozičku? »Če vam povem, da dobim od države 68 evrov, potem veste, kakšno mnenje imam.«
Kljub temu so nesporni junaki osamosvojitve, pozabljeni junaki, neupravičeno odrinjeni. Bili so del mozaika, ko je Slovenija pred četrt stoletja postala samostojna. V vojašnicah JLA so že samo s svojo prisotnostjo sejali med poveljniki nezaupanje in negotovost, bili so v smrtni nevarnosti, saj bi jih lahko oficirji preprosto likvidirali, kot so to kasneje počeli v Bosni in Hercegovini. Njih sinovi in hčere jih lahko s ponosom nosijo v srcih, kot so si Igor, Boris in Igor, trije mladi Štajerci, tistega dne pred 25 leti s ponosom k prsim stisnili slovenski grb.
Igor Kraner iz Trnič pri Mariboru je star 45 let in je vodja izmene cestninskega nadzora pri Darsu. Boris Hriberšek iz Ljutomera je star 44 let. Po odpustu iz JLA je mesec dni služil pri teritorialcih, bil avtoličar, po prometni nesreči je priklenjen na invalidski voziček. Igor Vrtič je star 45 let. V avstrijskih Alpah v mondenih središčih s svojim kuharskim mojstrstvom osrečuje petične goste.
3.850 Slovencev v vojašnicah JLA
Natančnih podatkov, koliko Slovencev je leta 1991 služilo vojaško obveznost v Jugoslovanski ljudski armadi (JLA) zaradi različnih vzrokov in okoliščin, ni. Po podatkih ministrstva za obrambo (MORS) je osamosvojitev v vojašnicah »ujela« 3.850 državljanov mlade države. Gre za tiste, ki so po 25. juniju 1991 tako ali drugače (ali so pobegnili ali jih je JLA izpustila) zapustili jugoslovansko armado in se javili pristojnemu slovenskemu organu. Največ jih je odšlo avgusta (1807), zadnji slovenski državljan, ki je služil vojaški rok v JLA, se je javil 8. marca 1992.