Svetozar Guček je bil vnet ljubitelj in poznavalec smučanja, vsestranski smučarski delavec je bil med drugim tudi mednarodni sodnik (FIS) za smučarske skoke. Bil je avtor in soavtor več monografij in člankov o zgodovini slovenskega smučanja. Omenimo njegovo knjigo Slovenija, zibelka smučanja v srednji Evropi (1989).
Pišemo o tem, kako ga je kot sodelavca OF v roke dobila domobranska policija. Kaj mu je pomenila žlica iz javorjevega lesa iz taborišču Dachau, kjer je prebil slabe tri tedne karantene in zakaj mora imeti žlica gladke robove.
Kakšen je bil »hlev za dvonožno žival« v delovnem taborišču Leitmeritz. Ker so proti koncu vojne nemško oborožitveno industrijo vse bolj ogrožale zavezniške zračne sile, so nacisti del proizvodnih zmogljivosti prestavili pod zemljo. Zahodno od Leitmeritza so marca 1944 v nekdanjem kamnolomu apnenca začeli graditi podzemne tovarne s kodnim imenom Richard I. in Richard II..
Svetozar Guček je bil dodeljen v skupino firme Franz Kieserling Betonstrassenbahn AG, podjetja za gradnjo betonskih cest. Njena naloga je bila razširiti rove v prostorne sobane za namestitev obdelovalnih strojev, zgraditi do teh soban ravne poti in jih betonirati.
Kako je potekal dan, ko so jih ob štirih nagnali iz bloka v temo na dvorišče, so rekli: zajtrk in zakaj so pri odhodu na delu komande, v katerih so delali Slovenci, stopale s čvrstim korakom in v pravem taktu.
Ker so strokovno delovno silo poklicali na fronto, je bilo treba poiskati rezervo. Dosti Slovencev je bilo iskanih poklicev. Podružnice kooperacijskih firm so rabile tehnike in skladiščnike; v vodstvu krovnega podjetja arhitekte, komercialiste. V komandi Bauleit so tako ob desetih jetnikih angažirali kar osem Slovencev.
Kako so si v skritem počivališču poslušali Radio London in Moskva, si na električnih kuhalnikih pripravili toplo jed in po kakšnih poteh je Svetozar dobil fotografijo medtem v Ljubljani rojenega sina Aleša.
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA INTRAFIKI24
