V tem zalivu so ladjice in ribiči lepo sobivali, dokler ni tudi v ta lepi morski kraj "pokukal" denar. Medtem, ko je ostareli ribič še naprej lepo skrbel za svojo malo ribiško barčico na vesla, so drugi najemali kredite in skoraj vsak dan je v mali zaliv zaplula kakšna nova barka. Vsaka je bila bolj razkošna od druge.
Ne le lastniki ribiški in turističnih bark, jaht in gliserjev, tudi ladjice so bile vse bolj samovšečne in so se na vse načine trudile, da bi mali leseni ribiški barčici zagrenile življenje.
A to ni trajale dolgo. V sosednje deželo je prišel nevaren virus. V njihov zaliv je prihajalo vse manj turistov. Ladje so vse večkrat ostajale privezane v malem zalivu.
Le ostareli ribič z malo ribiško barko je vsako jutro izplul in se nazaj vračal z zadosti rib, da je imela njegova družina dovolj hrane. Pa še prodal jih je lahko nekaj na tržnici.
Lastniki razkošnih ladij pa so morali vračati kredite, a kako, ko ni bilo turistov, da bi z njimi kaj zaslužili. Nekateri so morali svoje barke predelati, drugi celo prodati. Kaj se je zgodilo, pa boste izvedeli, če boste pravljici prisluhnili do konca.
Slikice so narisali moji vnuki: Luka, Tristjan, Miha in Lea.