Po Lipuševih besedah so koroške Slovence obravnavali tako, da se niso mogli dobro počutiti. "V besedi domovina nismo bili zajeti, obratno: bili smo izključeni." V stotih letih se v osnovi ni veliko spremenilo, kar po njegovem mnenju dokazuje stanje, v katerem se danes nahaja slovenska narodna skupnost na Koroškem: "Pred sto leti nas je bilo še sto tisoč, danes števila raje ne omenjamo. Pa katero število bi tudi navedli, vsako bi bilo neresnično, zavajajoče, zlagano."
Takoj po plebiscitu leta 1920 je koroška oblast po njegovih besedah pokazala, da ni zainteresirana za obstanek slovenskega naroda: "Vzela si je časa ene generacije, da pripelje zgrešene Slovence nazaj v koroštvo."
Po vojni je koroški plebiscit povezan predvsem s šolstvom in s slovenskimi krajevnimi napisi na dvojezičnem ozemlju. Lipuš je vseh osem let humanistične srednje šole "užival" samo v nemškem jeziku, slovenskega pouka pa so se lahko udeleževali prostovoljci v nekaj popoldanskih urah. V cerkvenem internatu, kjer je gostovala gimnazija, so bili slovenske besede deležni toliko, kolikor so si je izborili sami in kolikor so jo v dom prinašali od zunaj zavedni slovenski duhovniki.
Leta 1958 so nestrpneži organizirali šolske proteste na dvojezičnem ozemlju in dosegli, da je deželna vlada odpravila obvezni pouk slovenščine. "Leta 1972, ko so koroški nemško nastrojeni skrajneži podirali pravkar postavljene dvojezične table, jih trgali iz zemlje in zveznemu kanclerju Brunu Kreiskemu grozili s smrtjo, policija ni ščitila koroških Slovencev, temveč je ščitila razgrajače in stoje poleg opazovala njihovo početje. Socialistični deželni glavar Leopold Wagner se je ponašal s tem, da je pravi Korošec, ker ne zna slovensko," je opisal Lipuš.
Po njegovih besedah se takšni mejniki, ki spremljajo "ta deseti oktober", vrstijo do današnjih dni. Zato se sprašuje, kaj od tega bi človeka napeljalo k odkritemu praznovanju koroškega plebiscita, še posebej ob dejstvu, da so ga koroški Slovenci odločili v prid Avstrije. "Nemško nacionalno usmerjeni župani v narodno mešanih občinah preprečujejo, kar se da preprečiti. Ujeti so v svojem nacističnem zgodovinskem oklepu. Občina Žitara vas, v kateri živim, je še leta 2018 odklonila mojemu domačemu naselju Sele slovenski napis. Letos ga bodo menda postavili, ob navzočnosti predsednikov dveh držav," je omenil pisatelj.
Je pa navedel tudi nekaj sprememb na bolje: zabeleženi so v avstrijski državni pogodbi iz leta 1955 in prvič v koroški zgodovini, čeprav tam živijo že 1400 let, je manjšina v 5. členu deželne ustave. "Uradni jezik ostane seveda nemščina," je poudaril.
Kot je še dodal, lahko danes Slovenci živijo to, kar so, in uporabljajo svoj jezik. "Nepokvarjeni, razumni evropsko usmerjeni politiki si prizadevajo za enakopravnost med narodoma in pri tem orjejo ledino skozi neuničljivo nemško nacionalno koroštvo. Dvojezične table stoje, čeprav ne povsod. Gospodarski odnosi s Slovenijo živijo. Žrtve nacizma prejemajo odškodnino. Otrokom ni treba zatajevati svojega pokolenja, lahko se javno kulturno, politično, kakor koli udejstvujejo. Slovenščina je (tudi) priznana, vidna, slišna, nagrajena. Navajeni biti zadovoljni z malim, smo zadovoljni. To pa je vendarle nekaj, po tolikih letih!"
Lipuš velja za najpomembnejšega slovenskega pripovednika na avstrijskem Koroškem. Objavil je številne zgodbe in eseje ter šest romanov, med katerimi je najbolj znan Zmote dijaka Tjaža. Prejel je skoraj vse pomembne kulturne in literarne nagrade v Avstriji in Sloveniji, med njimi Prešernovo nagrado za opus leta 2004 ter leta 2018 avstrijsko državno nagrado, najvišje avstrijsko priznanje za dosežke v umetnosti in kulturi.