Kot ena od najbolj branih in prodajanih knjig je konec lanskega leta dobila še nadaljevanje s podnaslovom Babice, hčerke, vnukinje. Miklavčičeva ni etnologinja in se s popisom zgodb ne ukvarja znanstveno, čeprav se je pogovarjala z več kot 3000 ljudmi, tudi ni psihoterapevtka oziroma svetovalka za medosebne odnose, pa vendarle ji ljudje razkrivajo skrivnosti, ki jih niso povedali še nikomur.

V tiskani izdaji in v Trafiki24 Miklavčičeva spregovori o svoji generaciji, ki so jo mame rojevale še doma; kaj naj bi bila v enem prejšnjih življenj; meni, da bi ji sanjski moški, če bi ga imela, naredil več škode kot koristi; se razgovori o družini in prijateljih; pove, zakaj ima rada pridobitve civilizacije; razkrije, kdaj ji je bilo v življenju najbolj nerodno.