Take evforije zaradi ekipnih športov v Sloveniji ni bilo že leta. Turistični delavci so naval navijačev primerjali z letom 2000, ko je slovenska nogometna reprezentanca igrala na evropskem prvenstvu v Belgiji in na Nizozemskem in se je zdelo, da je pol Slovenije romalo v Amsterdam. Košarkarje je morda preklinjalo le nekaj uslužbencev na celjski upravni enoti, na katero so se vsuli navijači, ki so hitro potrebovali potni list (tiskajo jih namreč v celjskem Cetisu).
Zahvala gre vsej reprezentanci, košarkarjem in strokovnemu štabu, a morda še najbolj Goranu Dragiću. Najboljši slovenski košarkar in kapetan reprezentance na evropskem prvenstvu v košarki je Slovenijo pripeljal do največjega uspeha slovenske košarke, prvenstvo pa odigral na vrhunski ravni in s predanostjo za seboj vlekel še ostanek ekipe, od 18-letnega Luke Dončića do Američana Anthonyja Randolpha. Vodja je bil Dragić že na prejšnjih turnirjih, zlasti na prvenstvu v Sloveniji leta 2013, a letos je bil z borbenostjo, spodbujanjem ekipe ali pomirjevanjem strasti v napetih trenutkih še trdnejši. In večino časa na parketu je bil tudi najboljši igralec Slovenije, prav fenomenalen v finalu, ko je v prvem polčasu Srbom nasul 26 točk. Še ko se v končnici tekme zaradi krčev ni mogel vrniti v igro, je hrabril soigralce, navijal s klopi, norel ob koših Klemna Prepeliča in ekstatično slavil končno zmago.
Samo eno pivo za žejo in kalorije, nato pa finale, je po fantastični zmagi nad Španci svoj načrt za naslednje dni predstavil kapetan, ki se pretiranemu slavju še ni hotel predati. Čeprav je imela Slovenija že zagotovljeno medaljo, ki jo je napovedoval pred prvenstvom, delo še ni bilo končano. Ne samo lesk odličja, pomembna je tudi barva. V nedeljo zvečer si je lahko dal duška.
Evforična je bila Dragićeva izjava po polfinalni tekmi, da se, če selektor Slovenije ostane Igor Kokoškov, še ne bo odpovedal reprezentanci. Treba je priznati, da ta brez njega le ni ekipa za medalje. Zvezdnik lige NBA je pač igralec, ki bi ga pogrešala prav vsaka evropska reprezentanca, kar šele Slovenija s skromnim bazenom vrhunskih košarkarjev.
Napoved reprezentančne upokojitve po tem prvenstvu niti ni nepričakovana, pri 31 letih Dragić že krepko čuti breme nekaj deset tisoč minut, ki jih je od otroštva prebil na parketu. Na več tisoč tekmah se je gnal z žogo ali brez nje, se zaletaval v tekmece ali pa so se oni spravljali nanj, drsel in padal, si zvijal sklepe, staknil nič koliko bušk, tudi nekaj zob je žrtvoval. Letošnje poletje je odkrito spregovoril o davku, ki ga leta naporov zahtevajo od vrhunskih športnikov – kot dvajsetletnik po tekmah hitro opomogel, sedaj dan po tekmah zelo čuti udarce in naprezanje ter potrebuje precej več počitka kot nekoč. Počitek bi mu z veseljem predpisali njegovi delodajalci pri ekipi NBA Miami Heat, ki neradi gledajo svojega zvezdnika, ki poletje namesto za polnjenje baterij »zapravlja« za reprezentančne nastope. Dragićeva vera v projekt Slovenije na evropskem prvenstvu 2017 je bila tako močna, da je sodeloval že na lanskih kvalifikacijah. Sledila je vsaj s individualnega vidika zelo dobra sezona v ligi NBA, Dragić je prepričan, da mu je pomagalo prav nastopanje za reprezentanco. Prej se je namreč osredotočil na tekmovalno košarko in prišel v pravo formo za sezono. Pri Miamiju držijo pesti, da bo tudi letos tako.
Počitka si je Dragić to poletje tako privoščil manj od večine igralcev lige NBA. Za njim je bila še ena maratonska sezona, ki se je končala z razočaranjem, potem ko se njegovemu Miamiju kljub sijajni drugi polovici sezone (razmerje zmag in porazov je bil sijajnih 30 : 11) zaradi slabe prve polovice ni uspelo uvrstiti v končnico. Tako razočaran ni bil že od evropskega prvenstva leta 2013, je potožil Dragić. Takrat je Slovenija izpadla v četrtfinalu, potem ko si je toliko obetala od nastopanja pred domačim občinstvom. Travme pomladi in prvenstva pred štirimi leti so zdaj verjetno pozabljene ali vsaj ne bolijo več tako močno. Dragić je z zlatom na evropskem prvenstvu dosegel največji uspeh v košarkarski karieri.