Beigbeder je v pogovoru, ki ga je v Klubu Cankarjevega doma vodila novinarka Mimi Podkrižnik, izrazil prepričanje, da bo 13. november, ko se je zgodila ta tragična epizoda, gotovo vplival na vse plati življenja. Ne zdi se mu na mestu, da so vsi prepričani, kako se morajo nemudoma odzvati: politika z vojno retoriko, večina s pacifističnimi parolami. Predsednik Francois Hollande je po pisateljevem mnenju veliko bolj modro govoril na petkovi žalni slovesnosti kot dan po napadu. Še posebej mu je blizu predsednikova lirična misel, da so bili umorjeni mladi ljudje obraz Francije.
Beigbeder nikoli ni bil domoljub, vedno se je norčeval iz svoje dežele, po terorističnem napadu pa je ponosen, da je Francoz. Kot je povedal, se ob vsem tem počuti nemočnega, a bo vztrajal s svojim slogom življenja, obiskoval bo gledališče in bare. Vseeno 13. november nosi posledice; vsakokrat, ko stopi v lokal, pogleda, kje je zasilni izhod.
Pisatelj je teroristični napad 11. septembra opisal v romanu Windows on the World, ker je "želel nekaj začutiti", a 13. november mu je čustveno preblizu, o njem ne bo pisal, tudi sicer se mi zdi, da je dogodek preblizu, da bi vanj vstopila literatura. Sam pretresen prebira pričevanja ljudi, ki so doživeli teroristični napad, saj lahko lahko o tem govorijo le oni. Podobno je s holokavstom, meni Beigbeder. Šele ko prič ni več, ko ni več nikogar, ki bi pripovedoval zgodbo, je nemara dober čas, da temo prevzamejo pisatelji in režiserji.
V Franciji je trenutno zelo priljubljen roman Ernesta Hemingwaya Pariz - premični praznik, ki opisuje tamkajšnje bohemsko življenje med vojnama. Čeprav je roman poln klišejev, ki jih zapiše Američan, ujame tisti duh Pariza, ki ga še danes slavijo Francozi in za katerega ne želijo, da ga pokoplje strah.
V nadaljevanju je Beigbeder, ki je med drugim napisal romane 2999 SIT, Windows od the World, Ljubezen traja tri leta, Francoski roman in Oona & Salinger, govoril o svojem delu. Občuduje disciplinirane pisatelje, ki vsak dan pišejo nekaj ur. Sam je, ko piše roman, ves čas na preži z beležnico in pisalom. Načeloma je kritičen do francoskih pisateljev. Ameriški kolegi, kot meni, veliko lažje krajšajo svoja dela, medtem ko Francozi "radi poslušamo svoj jezik in smo nadvse zadovoljni sami s seboj".
Opozoril je tudi na zmotno predstavo, ki jo imajo tujci o Parizu kot mestu nenehne zabave. Opaža, da se ljudje v Ljubljani, Barceloni, Londonu ali Berlinu zabavajo veliko več, Francozi pa da so v resnici godrnjavi. "Všeč nam je, da se ves čas pritožujemo, ne obstaja narod, ki bi si že zjutraj ob nakupu rogljiča zaželel - 'le pogumno'," je še povedal Beigbeder. Na vprašanje, katera beseda mu je všeč, je odgovoril in s tem sklenil pogovor - slivovica.