Žirija je o Capudrovi knjigi, ki je izšla pri Slovenski matici, zapisala, da sicer ni parafraza Rožančevega Romana o knjigah, a jo naseljuje podoben duh: duh tiste zavezanosti branju, ki se je tako zelo zbližalo z življenjem in občutenjem soljudi okoli sebe, da življenje, gledano z razgledne točke starosti, brez knjig ne bi moglo biti isto, kot je bilo v njihovi družbi.
Kot še piše v utemeljitvi, knjiga preseneča s tem, kako je mogoče tudi najgloblje osebne refleksije odprto in brez zadrege postaviti na ogled pred ogledalo knjig, ki osebni eksistenci dajo resnično polnost in jo oplemenitijo. Povest o knjigah je ganljiv poklon minljivosti življenja in večnosti dobrih knjig.
Za nagrado Marjana Rožanca so bili letos nominirani še Irena Štaudohar za zbirko esejev Magija za realiste: Življenje, nadaljevalni natečaj, Marcel Štefančič jr. za knjigo Hitler, kako je preživel (eseji o drobnem tisku zla) in Uroš Zupan za esejistično zbirko Sto romanov in nekaj komadov.
Pred razglasitvijo nagrajenca je potekal pogovor, ki ga je z nominiranci vodila predsednica žirije Ignacija J. Fridl. Kot je dejala uvodoma, vse štiri letos nominirane zbirke govorijo o knjigah, o tem, da brez branja ne moremo preživeti in da brez besede na moremo ničesar spremeniti.
Capuder je s svojo esejistično zbirko izrisal svoj literarni zemljevid, pri katerem je poudarek na Sredozemlju. Kot je pojasnil, je po poklicu in nagnjenju romanist, njegova muza "gleda na Sredozemlje".
Štaudoharjeva je svoje eseje, ki so bili pisani za bralce Sobotne priloge, označila za žurnalistične, žanr, ki kot je dejala, izumira. Pri izboru za knjigo se je odločila, da bo izbrala članke, v katerih je pisala o lastnostih, ki jih imamo vsi in ki nas delajo zanimive. Izbrane eseje je zložila v zgodbo, ki jo bralec doživi, ko gre skozi knjigo.
Štefančič jr. v svoji zbirki esejev obdeluje tezo, da bolj ko je Hitler mrtev, bolj ostaja živ in žilav v svoji ikonizaciji. Kot je dejal, je bilo 20. stoletje stoletje nasedanja Hitlerju, 21. stoletje pa to prakso nadaljuje. Človeštvo se je sprevrglo v ohranjevalca spomina na Hitlerja. In če bi hotel biti zvest samemu sebi o tem, kar piše, pravzaprav tudi te knjige ne bi smel napisati, je dodal.
Zupan v prvem delu svoje esejistične zbirke govori o svojem odnosu do proze, v drugem do poezije in v tretjem do glasbe. Kot je pojasnil, je vse, razen dveh esejev o prozi, postavljeno v njegova formativna leta. V teh letih so namreč doživetja, ki se nam zgodijo, najmočnejša in odločilna. Sicer pa imajo, kot je dejal, nekatere stvaritve nanj danes naj prav tak učinek, kot so ga imele, ko jih je imel 17, verjetno tudi zato, ker imajo to moč, da ga vrnejo nazaj v tisti čas.
Nagrado podeljuje Društvo Marjan Rožanc. Letošnjo žirijo so sestavljali še Manca Košir, Barbara Pogačnik, Edvard Kovač in Milček Komelj, ki pa se je iz odločanja o nagrajencu izločil.
Nagrado bodo Capudru izročili danes na Trubarjevi domačiji na Rašici.