Najprej so pristojni akterji dvajset let razglašali drugi tir za prioritetni strateški projekt Slovenije. Potem je najmanj troje prometnih ministrov požrlo svoje obljube, da se bo izgradnja začela v njihovem mandatu. Sledil je zmeden pristop sedanje vlade k temu projektu desetletja, ko nas je minister Gašperšič šokiral z izjavo, da drugega tira ne bomo potrebovali vsaj še 30 do 4o let. Na kar je čez noč brez kakršnegakoli javnega pojasnila ali opravičila zamenjal ploščo ter sta s Cerarjem celo vezala svoj mandat na skorajšnji začetek gradnje (jeseni 2017).
Sledila je ponudba več različnih modelov izgradnje in sicer v obliki javno-zasebnega partnerstva, prek ustanovitve holdinga Luka Koper–Slovenske železnice in na koncu prek javno-javnega partnerstva, ki so jih tako stroka kot tudi dve imenovani gospodarski organizaciji zavrnili kot neprimerne in nesprejemljive. Vendar je minister vztrajal pri zadnjem modelu, kateremu je bil prilagojen in tudi sprejet ustrezni zakon, ki ga ob stroki ne podpirajo ne Gospodarska zbornica Slovenije ne obrtno podjetniška zbornica, kot tudi ne Luka Koper in številne civilnodružbene organizacije. In, da bo mera polna, je zakon sprožil pobudo o odklonilnem zakonodajnem referendumu.
V tej nastali zmešnjavi so ljudje zbegani in ne vedo, kaj narediti. Zahteva po opustitvi sedanje trase in projektiranje nove deluje šokantno. Še zlasti spričo že neštetokrat ponovljene in splošno sprejete ugotovitve, da se z gradnjo mudi, ker postaja sedanja proga zasičena in Luka že sedaj izgublja pomembne tovore, ker jih ni sposobna v primernem času pripeljati do naslovnikov. Pri čemer si ljudje postavljajo tudi vprašanje, kaj časovno pomeni potisniti vso stvar spet na začetek. V javnosti se omenja 5 do 7 let dodatne zamude pri izgradnji. In kolikšna bo gospodarska škoda, ki bo pri tem nastala? To je udarni argument vlade in bo tudi eden resnih zadržkov pri odločanju ljudi, zato jim je treba ponuditi prepričljive odgovore.
Ob trditvah, da naj bi bila dosedanja trasa zgrešena, pa se ljudje sprašujejo, kaj so počele projektantske ekipe in vse dosedanje vlade, da so se pri tako pomembni investiciji zaletele v zgrešen projekt, oziroma, kje so bili zagovorniki alternativne trase zadnjih dvajset let, odkar je bila sedanja trasa zarisana. Tudi na to je treba imeti pripravljene jasne odgovore. V tem primeru izpade neodgovorno tudi dejstvo, da je bilo po podatkih medijev v sedanjo traso vloženih že okrog 60 mio evrov (izbor trase, projektiranje, priprava dokumentacije, odkup zemljišč idr.).
In še najbolj begajo ljudi trditve, da je dosedanja trasa, čeprav zgolj enotirna, še enkrat dražja od možne alternativne (npr. Duhovnikove) dvotirne trase. To je najtežji argument v korist pobudnikov referenduma in ga je treba temeljito izkoristiti. Motilna in škodljiva za slovensko gospodarstvo je tudi konstrukcija financiranja, ker so nekateri njeni viri (npr. Madžarski vložek) bistveno dražji od trenutne cene kapitala na mednarodnih finančnih trgih. In, končno, ogroža zakon konkurenčnost Luke in slovenskih kamionskih prevoznikov z uzakonitvijo posebnih pribitkov na luško pretovornino in cestnino. Sporna bi naj bila tudi ustanovitev podjetja T2DK idr.
Na vsa ta vprašanja in dileme je treba javnosti ponuditi poštene in razumljive odgovore, navesti in soočiti temeljna dejstva in argumente obeh strani. Po anketah sodeč namreč prek 80% ljudi podpira izgradnjo drugega tira in jih bo vlada poskušala naščuvati proti pobudnikom referenduma. Zato jim je treba ponuditi razumljive in tehtne argumente, da se lahko odgovorno in pravilno odločajo. Brez vsega tega bo referendum najmanj razvrednoten in spremenjen v navadno tombolo ali pa kar izgubljen. Ne smemo teh vprašanj in dilem odpraviti z levo roko in loviti glasove s cenenimi populističnimi slogani.
Pogosto izražena grožnja, da bo drugi tir ponovitev polomije, imenovane TEŠ6, npr. ni noben argument proti gradnji, ker ljudje vedo, da se bodo pijavke poskušale prisesati na sleherni večji projekt, v kakršnikoli režiji bo že grajen. Vendar bodo lahko uspešne le v primeru, če bomo vodenje projekta in nadzor nad njim zaupali nesposobnim in koruptibilnim ljudem. Zato pristopajmo k pobudi za referendum z vso odgovornostjo, da bo res državotvorni akt, ne pa gostilniško prerekanje.
MILAN GREGORIČ JE PUBLICIST IN NEKDANJI USLUŽBENEC LUKE KOPER