Potem, ko je razumnikom v EU in Kanadi končno uspelo utišati valonske oportunistične socialiste in je bila sprejeta CETA, sem ga dal nazaj v predal, češ, morda so ljudje končno spregledali.
Danes nekaj mesecev kasneje živimo v nekem čudnem alternativnem vesolju antiglobalistov, kot so Trump, Farange, LePenn, Wilders – ljudje, ki so na bizaren način v ozkogledem protekcionizmu demagoško podali roke skrajni levici v EU in ZDA (ter z našimi zvestimi psevdoliberalnimi sopotniki evropske socialdemokracije, kot sta Vajgel in Šoltes) pa je očitno čas, da ponovno podam svoje misli o tem zakaj so me pred meseci tako razjezili puhloglavi članki, ki so napadali Trans Atlantic Trade and Investment Partnership (TTIP). Danes je sporazum v veliki nevarnosti, da ga odnese val ameriškega trumpovskega protekcionizma na eni strani in evropskega socializma na drugi strani.
ZOMBIJI
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so na nacionalki ob splošnem pomanjkanju proračuna za kupovanje novih filmov večkrat vrteli film Invazija tretjih bitij (Invasion of the Body Snatchers). Zgodba gre nekako takole: teles zemljanov se polastijo invazivna bitja iz vesolja. Ponoči ko ljudje spijo, nezemljani prevzamejo njihovo telo in jih spremenijo v letargične zombije brez čustev, ki služijo le kot transport gostiteljev po našem zelenem planetu. Po začetni invaziji ostane le še peščica ljudi, katerih teles se niso polastili vesoljci in se še zavedajo samih sebe. Vsakič, ko skupino preživelih opazijo zombiji začno kazati na njih in s kruljenjem podobnim svinjskemu opozarjat druge zombije v bližini, da so naleteli na ljudi, ki še niso bili osvojeni. Na koncu filma ostaneta le še dva glavna junaka. Moški in ženska. Film se konča tako, da ga ona opazi sredi propadajočega Washingtona, pred stavbo ameriškega Kongresa in zakliče njegovo ime... on jo pogleda in nato začne kazati na njo s prstom in kruliti. Tudi njega so dobili. The end. Zaključna špica, rola se grozljiva priredba »Amazing Grace«.
Tak občutek me popade, ko po svoji lastni neumnosti in trmi z ljudmi razpravljam o zloglasnem trgovinskem sporazumu med EU in ZDA – TTIP. Obrožen sem z zombiji, ki krulijo in kažejo s prsti. Zombiji za katere sem še včeraj mislil, da so povsem normalni ljudje. Danes pa vidim, da so tudi njih osvojili »vesoljci«. Zgrožen sem bil, ko sem videl, da je proti TTIP s šankovskimi arumenti začela hujskati celo Zveza potrošnikov Slovenije. Tista zveza, ki bi se naj borila na strani potrošnikov.
Naslednji dan je Portal Politikis, dal besedo vnuku slavnega socialističnega klavca, skrajno levičarskemu evroposlancu Igorju Šoltesu, da je še sam lahko povedal nekaj bedarij na temo in vnovčil kapital pri zvesti neumni publiki, ki predstavlja jedro skrajno-levega volilnega telesa. V vsakdanjem življenju srečujem ljudi, katere sem zmeraj cenil kot razumne, preudarne in racionalne, ki so me šokirali z nestrinjanjem s TTIP. Ne razumite me napak – z nestrinjanjem in različnimi mnenji ni povsem nič narobe. Težava nastopi le potem, ko vsi »zombiji« začno uporabljati natanko isto retoriko smešnih, davno ovrženih argumentov. Še včeraj sem bil obkrožen z realisti, ki so želeli prepričat svet, da smo tudi Slovenci mednarodno konkurenčni, danes pa name s prsti kažejo isti ljudje, le da zdaj z grozo ugotavljam, da so vsi prikriti antiglobalisti in protekcionisti na najbolj primitiven način.
ZAKAJ MEDNARODNA TRGOVINA?
Trgovinski sporazumi v bivših komunističnih, protekcionizma vajenih državah so dokaj lahka tarča za spretne politične oportuniste. Mednarodna trgovina sama po sebi v takih državah po pravilu velja za zionistično/globalistično NWO zaroto, s katero nas želi Soros podjarmiti in zavladati vesolju. Veliko lažje je ljudi prepričati, da tujci prihajajo izkoriščat in plenit, kot da si želijo medsebojne gospodarske koristi. Ekonomija ni eksaktna veda in ekonomisti moderne dobe so si bili marsikdaj diametralno nasprotni v svojem dojemanju človeške gospodarske aktivnosti in njene regulacije. A o eni stvari so si bili zmeraj enotni: mednarodno trgovanje se splača, protekcionizem pa ne. Za to obstaja več smelih argumentov, ki niso intrinzično razumljivi sosedu, na nebu išče sledi chemtrailov in ki voli levico, ker je ta za delavno ljudstvo. Angleški ekonomist David Riccardo je prvi pisal o aspektu primerljive prednosti. Preprosto povedano, če je država A odlična v izdelavi srpov, država v pa v izdelavi kladiv, je smelo, da država B od države A kupi srpe, država A pa od države B kladiva. Bilo bi neučinkovito, ko bi država A morala na silo svoje potrebe po kladivih zapolnjevati s svojo neučinkovito proizvodnjo kladiv, enako velja za državo B, ki ne zna učinkovito narediti srpa. Ko si tako izmenjujeta dobrine, ki jih učinkovito proizvedeta zmagata obe. Do takšne izmenjave dobrin na plemenski ravni je prihajalo že odkar obstaja civilizacija, daleč pred pomladjo narodov in sanjami o prostotržnem liberalizmu.
Z nastankom mednarodne trgovine se zbudi konkurenca. Slovenci smo to občutili na lastni koži, ko nas je povsem legalno ropal državni monopolist Telekom Slovenije in nam zaračunaval absurdne naročnine in cene impulzov mobilne telefonije, hkrati pa ljudi z analognimi priključki zafrkaval z nujnim doplačilom paketa ISDN, če so so zaželeli novejši in bolj napredni ADSL (čeprav za to ni bilo nobene tehnične podlage – vse po načelu »ker lahko«). S konkurenco so se pojavili paketi zakupljenih podatkov in minut klicev. Nižale so se cene. Tudi Telekom Slovenije je kar naenkrat postal manj ohol in na vrat na nos začel ponujati svoje akcije (celo takšne gasilske, kot je bil paket Džabest pod ceno operativnih stroškov). Konkurenca je najboljša prijateljica potrošnika. Tega se še bolj nazorno zavedamo, ko obiščemo dobro založene police Lidla, Spara in Hoferja. Tisti s tremi in več križi na hrbtu se še spomnimo ogabnih jedilnih čokolad, sadnih sirupov enakega umetnega okusa, izbire med črnim in belim kruhom, pralnih praškov z vonjem po naftalinu, pomanjkanja svežega sadja... Danes nam je ogromna izbira tako samoumevna, skoraj nadležna. Dvomim pa, da bi kdo raje šel nazaj v tisti čas. In ni vam treba. Ker obstaja mednarodna trgovina. In z njo tudi konkurenca.
Ljudje smo najboljši tedaj, ko sodelujemo. Ko dostopamo na tuje trge, hkrati pa imajo tujci dostop do domačega. Po principu medsebojnega učenja pridobimo vsi. Japonci so se od Angležev učili delati avtomobilov in od Američanov serijske proizvodnje. Evropejci in Američani smo se nato od Japoncev naučili kako serijsko proizvodnjo narediti bolj učinkovito in zanesljivo. Zato se danes vozite v vozilu s 5 letno garancijo, pred 50-leti pa ste na morje hodili s škatlo orodja v prtljažniku, za vsak slučaj, če sta se slučajno spaček ali fičo pokvarila. Finci so Američane naučili kakšen potencial ima pametni telefon z zaslonom na dotik. Korejci so koncept izboljšali, Kitajci so ga naredili cenejšega. Zato si danes lahko omislite vrhunski pametni telefon za vsega 200 evrov, pred tridesetimi leti pa ste okrog hodili s kovčkom na katerega je bila dodana slušalka, da ste morda lahko opravili kakšen brezžični klic nekje v centru velike metropole.
Ste še zmeraj prepričani, da je globalizacija in z njo povezano mednarodno sodelovanje vaš največji sovražnik, ki jemlje službe in ljudi peha v revščino?
ZAKAJ MEDNARODNI TRGOVINSKI SPORAZUMI?
Če se torej vsaj najdemo v točki, kjer si lahko priznamo, da je mednarodna trgovina pomemben del človeškega razvoja, si moramo hkrati priznati, da potrebujemo tudi mednarodne trgovinske sporazume. Ne le takšne bilateralne, ki urejajo razmerja med posameznimi državami ampak tudi multilateralne in medkoninentalne – take, ki bi olajšali proces medsebojnega učenja, sodelovanja, trgovanja... vsega kar nas bogati kot vrsto. Evropska Unija, ki je danes tako na udaru kritikov zaradi neučinkovitega reševanja begunske problematike, je iz majhnega medtrgovinskega sporazuma, med ustanovnimi članicami, ki naj bi urejal le premog in jeklo zrasla v svetovnega igralca. Štiri svoboščine, ki jih unija jamči (prosti pretok dobrin, kapitala, storitev in oseb) so Evropo spremenile v en sam trg in privarčevale trilijone evrov – ne le bankam in multikorporacijam, kot cinično nakladajo populisti. Zaradi tega, ker je Evropa svetovno pomemben igralec na prostem trgu pridobimo vsi. Takojšnji brezcarinski in birokratsko olajšan dostop do 500 milijonskega trga je prinesel delovna mesta, večjo konkurečnost in višji življenski standard.
Višjegrajske države, ki so za razliko od naše države resneje vzele lustracijo in pretrgale s preteklostjo, so v prostotržnem kapitalizmu eksplodirale in se iz držav tretjega sveta prelevile v evropske in svetovne zgodbe o uspehu. Poljska je recimo od leta 1990 do danes napredovala iz 151. na 48. mesto po bruto državnemu prihodku na prebivalstva, Češka iz 138. na 40. mesto. Težava je le, da ljudje te pridobitve nespametno jemljejo za samoumevne, kar se je zelo lepo pokazalo pri nedavnem britanskem referendumu o izstopu iz unije, kjer so Brexit demagogi vstrajno ponavljali, da bi bilo Združeno Kraljestvo enako močno tudi brez Evropske Unije.
Pozabili pa so v kakšnem kaotičnem stanju prezadolženosti, nekonkurečnosti in stagflacije so bili preden so se leta 1973 pridružili EU. Na žalost bodo morali v naslednjih desetih letih pojesti grenko spoznanje svoje zmote, začenši z zatonom Londona kot finančnega središča, umikom japonskih proizvajalcev avtomobilov in evropskega konglomerata Airbus, ki je že napovedal, da so večstomilijonske naknadne investicije v tovarno kril v Brightonu pod velikim vprašejm. Komaj čez 10 let, ko bo v Veliko Britanijo pljusknil val recesije, ki ga bo poganjal tornado zmanjšane konkurečnosti, se bo zares videlo kako uspešen je projekt gospodarske enotnosti evropskega trga.
Prav, evropskeptiki obstajajo, čeprav sem prepričan, da je večina Evropejcev še zmeraj dovolj prepričanih, da jim je – vsaj iz finančnega vidika - bolje v EU kot pa bi jim bilo izven nje (konec koncev podobno nakazuje tudi obupno hlastanje balkanskih držav, Turčije in Ukrajine po pridružitvi). Edine države, kjer je po anketah naklonjenost EU nižja kot 50-odstodkov so po raziskavi Evropske Komisije Grčija, Francija, Italija in Nizozemska.
ZAKAJ TTIP?
Če torej sledimo misli, da je evropski projekt gospodarsko dober (ali vsaj boljši od alternativ) in da bi bile države članice brez njega na slabšem kot so danes kaj je potem narobe s trgovinskim sporazumom med ZDA in EU? Za dve državi, kateri sta ena drugi najpomembnejši trgovinski partnerki in – kar je še pomembneje - po naravi del istega evro-atlantskega kontinuuma in jedro človeške civilizacije bi moral biti mednarodni trgovinski sporazum tako naraven kot spolni odnos po maturantskem plesu. Finančniki – vsaj tisti podkrepljeni z analizami – se strinjajo da bomo pridobili vsi. Gospodarstveniki – vsaj tisti podkrepljeni s podatki – se strinjajo da bomo pridobili vsi. Kje se je torej zalomilo, da ljudje hodijo na ulice s transparenti proti TTIP in to s takšno ihto, kot da gre za sporazum o kemični kastraciji homoseksualcev?
Dolgo sem bral stališča nasprotnikov sporazuma. Mednarodne levičarske demagoge kot sta Noam Chomsky in David Graeber. Domače socialistične aktiviste iz skrajne Združene levice, davkoplačevalsko napajajočih se NVOjev kot je Umanotera, Zelenih Slovenije, evroposlanca Šoltesa... Pričakoval sem vsaj nek približek koherentnim argumentom. Take, ki bi se jih dalo napasti in argumentirano razmontirati. Pa jih ni. Ljudje enostavno trdijo stvari, ki de facto niso resnične. So nevedni ali zavajajo. Ne vem. Vem pa, da bodo isto trdili še naprej, tudi, ko jim konkretno poveš v kakšni zmoti so. Očitno res živimo v svetu »alternativnih dejstev«.
POPULISTIČNI POMISLEKI
Kateri so torej največji trni v peti TTIPjevcev? Le trije:
1) Pomisleki antiglobalizatorjev, t.i. evropskih Trumpov, ki se borijo za samozadostnost in proti globalizmu
2) genetsko spremenjena prehrana (GMO)
3) institutom zunanje poravnave sporov (ISDS)
Prvi za serviranje osnovnošolsko izobraženim, katere so spretni politiki prepričali, da jim revnejši tretji svet krade službe – antiglobalizem je koristna krma za uporabne idiote.
Drugi zaradi mešanice tistih, ki ne razumejo znanosti in oportunistov, ki jo razumejo, a je ne želijo razumeti - GMO pridelava hrane je koristna krma za uporabne idiote.
Tretji za mešanico tistih, ki ne razumejo prava in tistih, ki ji ga razumejo, a ga ne želijo razumeti - ISDS je prav tako koristna krma za uporabne idiote.
Prve pomisleke sem obdelal v prejšnjih odstavkih. Antiglobalisti spadajo v podstrešje zgodovine ob bok Herbertu Hooverju in njegovim protecionističnim tarifam, ki so bankrotirale ves svet in posredno pomagale pri netenju druge svetovne vojne.
Torej ostaneta le še dva na videz razumna pomisleka. Genetsko pridelana prehrana in institutom zunanje poravnave sporov Investor state dispute setlement (ISDS).
GMO
V zvezi z genetsko pridelano hrano se je v javnosti razpaslo več pol-resnic, napačnih informacij in tudi čistih laži kot o tem kdo je ubil JFKja. Znanost, pa je za razliko od politike in lobijev povsem natančna veda, ki temelji na empiričnih spoznanjih. Zaradi nje letimo 10 kilometrov nad zemljo, plujemo po širnih oceanih in raziskujemo skrivnosti našega osončja. Zato ji gre zaupati. In znanost pravi takole (po točkah, da bo bolj kristalno jasno):
1) Genetsko spremenjeno hrana se je komercialno začela uporabljati že leta 1994
2) Opravljenih je bilo na tisoče mednarodnih študij o morebitni škodljivosti le-te
3) Večina študij ni naša prav nobenih dokazov da je genetsko spremenjena hrana škodljiva
Zeleni bodo na tem mestu skočili pokonci rekoč: »Ampak to da ni nobenih dokazov, še ne pomeni, da ZARES ni škodljiva«. In ne zamerim jim da tako mislijo, ker ne razumejo znanstvene metode. V znanosti besedna zveza »nobenih dokazov« ne pomeni enako kot izjava lokalnega pijanca, da ni nobenega dokaza, da je pijan. Globalni znanstveni konsenz, ki je enoten, da ni nobenih dokazov o škodljivosti nekega početja lahko laiki brez težav razumemo kot »Genetsko spremenjena hrana NE škoduje zdravju.« Druga paradigma, ki jo tako radi omenjajo zarotniki je ta, da so vse raziskave bile plačane s strani velikih korporacij. Pa niso bile.
V raziskavah, ki jih je sponzorirala tudi Svetovna Zdravstvena Organizacija in v kateri so sodelovali strokovnjaki iz vsega sveta ni bilo prispevkov ali lobiranja farmacevtskih družb. Poleg tega se vsako leto v znanstvenih publikacijah (tistih, ki jih laiki zaradi zahtevnosti ne berejo) pojavljajo nove neodvisne raziskave, ki stran od medijskega blišča vedno znova odkrivajo isto resnico: Da genetsko spremenjena prehrana ni škodljiva. V znanstveni srenji je tema že tako prežvečena in dokazana, da so danes raziskave o njej podobne tistim, ki bi skušale dokazati, da je zemlja okrogla (vedno se bo našla skupina ljudi, ki trdi da je ravna).
O temi bi se že zdavnaj lahko nehali pogovarjati, če ne bi bilo v ozadju zelo neznanstvenih finančno-interesnih motivov. Nalijmo si čistega vina. Dejan Židan in njegovi jezdeci zelene bio-predelane apokalipse doma in v EU, med katerimi je na žalost očitno tudi Zavod za varstvo Potrošnikov imajo svojega konja v igri. Z demoniziranjem cenejše uvožene genetsko spremenjene hrane hkrati brenkajo na strune domačih pridelovalcev in njihovih precenjenih izdelkov, kot tudi bio/eko kartelov, kateri že leta za nos vlečejo nevedne potrošnike s paradigmo »Eko predelava je zdrava, pesticidi povzročajo raka, dajte nam 30-odstodkov več za povsem enak izdelek, a z EKO nalepko, hvala.«
Dejstvo je da ljudje manipuliramo z geni živali in rastlin že tisočletja. V naravi ni lepih rumenih banan, z modrimi nalepkami Chiquita Bananas. Banane v naravi so majhne, rjave, lepljive, preveč sladke in dokaj neokusne. V naravi ni pomaranč. Moderna pomaranča je produkt pradavnega človeškega križanja pomela in mandarine. V naravi tudi ni prašičev, krav, kokoši in drugih domačih živali. Vse so bile namensko gojene za to, da so dobrega značaja, okusnega in obilnega mesa, da nosijo lepa jajca in dajo okusno, človeku prijazno mleko.
Da so dobili domačo kravo so stari Mezopotamci križali na stotine generacij in vrst afriških govedi, preden so prišli do telesnega pečata, ki ga danes nosi vsaka slovenska muka. Seveda bodo lobisti proti GMO začeli kruliti, da to ni isto, a že 5 minuten pogovor s katerimkoli spoštovanim genetikom na zemeljski obli, vam bo razkril, da gre za isto stvar, le da s pomočjo moderne znanstvene metode gene manipuliramo bolj natančno in učinkovito, včasih pa so jih bolj po principu: »Posejmo, da vidimo kaj zraste iz te mešanice, ponovimo tisočkrat, dokler ne dobimo ravno prave kombinacije«. V obeh primerih gre za človeško igranje z DNK živih organizmov, ki se nato konzumirajo kot prehrana.
Žalostno dejstvo je, da kljub omenjenemu znanstvenemu konsenzu premeteni politiki strah in neumnost množic izkoriščajo za pridobivanje političnih točk – pri čemer predvidevam, da je večina politikov samih dovolj pri pameti, da globoko v sebi vedo, da z GMO prehrano ni prav nič narobe. Povedano drugače - da so navadni hinavci. Še bolj žalostjo je dejstvo, da je genetsko spremenjena hrana edina, ki bo rešila lakoto na svetu, a se ji pod noge postavlja polena človeške nevednosti, in kot neposredna posledica le tega milijone ljudi strada, čeprav jim ne bi bilo treba. Na drugi strani potrošniki v razvitem svetu trpijo manj dramatično, a še vedno po nepotrebnem. Zaradi genetsko spremenjene prehrane, se je cena hrane znižala. No vsaj tiste, ki se jo zaradi modificiranih genov, odpornih na zajedavce pridobivamo ceneje in z manj pesticidi. Seveda vas bo naš minister silil v nakup genetsko nespremenjene slovenske hrane, ki je bojda boljša ker so mu strici povedali.
Pri pridelavi genetsko spremenjene prehrane se zaradi manj pesticidov veča varnost pridelovalcev samih. V prihodnosti bomo lahko pridelovali hrano iz rastlin, ki bodo povsem odporno na mraz in sušo, zahvaljujoč spremenjenim genom. To je edini način da svetovno proizvodnjo hrane dvignemo za 70-odstodkov do 2050, kar je komaj dovolj za prehrano 9 milijard zemljanov, ki bodo živeli takrat. Brez genetsko spremenjene predelave bo več milijard ljudi na svetu stradalo. Preostali bodo uživali v bio in eko izdelkih, v svojem izoliranem, znanstveno nevednem mehurčku. Zanimivo, da se za takšno prihodnost borijo zeleni in socialisti, kajne?
ISDS
V zvezi z institutom zunanje poravnave sporov ISDS med državami in investitorji ISDS je pomembno poudariti naslednje: ISDS ni izum TTIP, pač pa je inštutut mednarodnega javnega prava že odkar obstajajo mednarodni sporazumi.
Tudi evropske države imajo sklenjenih več kot 1400 sporazumov z drugimi državami EU kot tudi državami izven EU del katerih je tudi ISDS. Več kot dve desetletji se brez velikih konflikov ISDS uporablja v severnoameriškem sporazumu NAFTA. Institut je prinesel ogromno predvsem revni Mehiki, v katero Ameriške multikorporacije veliko bolj pomirjene vlagajo, zavedajoč se, da jih ščiti neodvisna mednarodna arbitraža. Brez le te pač ni investicij v politično in gospodarsko volatilno okolje, kot je Mehika v Severni Ameriki in kot je recimo Slovenija v EU. Velike korporacije bodo hudičevo premislile preden bodo v Sloveniji gradile tovarne vredne več sto-milijonov dolarjev in prinesle nova delovna mesta, če ne bodo zaščitene pred samovoljnostjo državne suverenosti nestabilnih držav. Recimo takih, kjer si poslanec državnega zbora upa povedati, da njene parlamentarne stranke ni povsem nič strah razlastniniti velikih korporacij, kot je pogumno povedal revolucionarni tovariš Kordiš v Tarči. Ali pa takih, kjer kljub temu, da imajo v Ustavi zapisano vrstico o pravni državi, tretjo vejo oblasti obvladujejo sodniki, ki so sodili tudi v tiraniji.
Če jutri Severna Koreja postane demokracija, boste zaupali sodnikom, ki so pod Kim Jong Unom , njegovim očetom in dedkom nedolžne ljudi pošiljala v gulage in pred strelske vode? Jaz ne bi. Velike korporacije najbrž še manj.
Parlamentarni in nevladno organizirani združeni levičarji bi vam ISDS radi napačno predstavili kot sredstvo s katerimi bodo zlobne korporacije v tajnem postopku »tožile« državo EU po posebnih pravilih, ki ne bi upoštevale ustave in zakonodaje, kar naj bi vplivalo na državno suverenost, okolijske standarde, človekove pravice in izumrtje dinozavrov. Seveda se – upravičeno – zanašajo, da njihovi volivci nikoli ne bodo prebrali dejanskega postopka po katerem potekajo takšne arbitraže. Ne bodo vam povedali, da si tako investitor kot država izbereta svojega arbitra, tretji pa se izbere na podlagi dogovora med obema strankama, njihovima arbitroma ali pa ga izbere arbitražno sodišče. Tako so stališča države povsem primerno zastopana, ne da bi se pri tem kršila načela mednarodnega javnega prava.
Niti vam ne bodo povedali, da je tajnost postopka med strankama v takšnih primerih nujna komponenta, ki poskrbi za zmanjšanje političnega vpliva znotraj države, katero investitor toži – to pa je konec koncev sam namen takšnih arbitraž: da se zaščiti investitorja pred svojevoljnimi, unilateralnimi ukrepi posamezne države, kamor je investitor vložil svoje težko prigarana sredstva. Seveda stranka, ki v procesu propade ne bo ostala brez pravnega varstva: del strategije evropske komisije pri pogajanjih glede ISDS z ZDA je tudi ta, da se oblikuje pritožben organ, ki bi ponovno presojal zadevo na poziv stranke, ki z razsodbo arbitraže ne bi bila zadovoljna. S tega vidika pa ISDS kar naekrat ni več takšen baubau, kajne? Razen za tiste, ki ga gledajo skozi antikapitalistična, antiglobalistična očala in vehementno nasprotujejo vsakršni tuji investiciji na slovenski zemlji v prid Kučanovega, pardon nacionalnega interesa.
POSPRAVITE TRANSPARENTE
Kaj sploh še ostane nasprotnikom TTIP in drugih mednarodnih trgovinskih sporazumov? En velika demagoška kepa neznanja leve volilne sredine, ki bo pojedla vse, kar jim bodo politični mojstri skuhali. Verjeli bodo, da jim Vietnamci kradejo službe, da jih Monsanto zastruplja z genetsko spremenjeno prehrano, da bo Sony na ad hoc sodišču tožil njihovo domovino, ki bo na koncu ostala tako revna, da bodo morali njegovi vnuku v pokoju hodit prodajat vložene kumare pred parkirišča velikih supermarketov.
Kaj pa preostane nam, ki verjamemo, da je prosta mednarodna trgovina pot naprej in da smo ljudje najmočnejši skupaj, v sinergiji globalne vasi? Nič drugega kot to, da raznim Šoltesom tega sveta upamo kontrirati, ko govorijo stvari katerim najbrž niti sami ne verjamejo.
OBJAVLJENO NA BLOGU MITJE IRŠIČA