Na politični desnici se dogaja. Najslabše bi bilo, da bi stvari ostale take, kot so. Obstoječe desne stranke same, tako imenovani pomladni trojček SDS-NSI-SLS, ne morejo dobiti večine na naslednjih volitvah, za spremembo oblasti je potrebna sveža kri. Prepričljivo vodstvo SDS v zadnjih anketah je varljivo. Daleč največja stranka so neopredeljeni. Tisti, ki ne vedo, katero stranko bi podprli, ne bi obkrožili nobene od obstoječih ali pa sploh ne bi odšli na volitve. V raziskavi Mediane (POP TV) je takih kar 60 odstotkov, pri Ninamedii (TV Slovenija) pa malo manj kot polovica.
SDS bo verjetno tudi po prihodnjih volitvah ostala največja stranka na desni sredini. Vprašanje je le, koliko glasov bo uspelo zbrati vsem drugim desnim strankam, tako starim kot novim. Pomembno bo tudi, koliko desnim strankam bo na koncu uspelo priti v parlament. Ob preveliki ponudbi bi lahko kdo ostal tudi pod pragom in glasovi bi šli v nič. Zato bodo morali politični protagonisti na desnici razmisliti tudi o kaki predvolilni, ne samo povolilni koaliciji. Da bi manjše nišne stranke šle na volitve s skupno kandidatno listo. Ampak za tak tehten premislek je še čas, saj prihodnih volitev najverjetneje ne bo pred pomladjo 2018.
Največji opozicijski stranki po odhodu najmlajšega poslanca Andreja Čuša ne grozi razpad. SDS je v zadnjih petnajstih letih zapustilo kar precej bolj prepoznavnih političnih obrazov, začenši z legendarnim poslancem Ivom Hvalico, pa to trdnosti stranke ni kaj posebno načelo. Stranko še vedno pooseblja karizmatični Janez Janša in ji je, sodeč po anketah, tudi na naslednjih volitvah zagotovljen najmanj tak rezultat, kot so ga dosegli pred dvema letoma, ko je bil njihov lider na vrhuncu predvolilne kampanje brutalno odstranjen iz politične tekme. Ni nemogoče, da SDS podobno kot leta 2004 dobi relativno večino in tako spet dobi priložnost, da prva poskusi sestaviti novo vladno koalicijo.
Da bi primat na desnici do naslednjih volitev prevzela Nova Slovenija, je skorajda misija nemogoče. Stranki nekarizmatične Ljudmile Novak nikakor ne uspe narediti preboja. Distanciranje od SDS, sredinjenje stranke in podpora dominantnih medijev (še) ne prinašajo dodatnih volivcev. V NSI so v resnici, čeprav javno pozdravljajo novince na politični sceni, precej zaskrbljeni zaradi novega gibanja Aleša Primca, da bi jim pobral njihove tradicionalne krščanske volivce. Na NSI pa preži še ena »nevarnost« – napovedana nova desna liberalna stranka Blaža Vodopivca, ki bi jim lahko še odškrnila bolj sredinske volivce, ki jih je v zadnjih letih prepričal »najboljši« liberalen gospodarski program. Če bi odšli eni in drugi, bi NSI lahko že v drugo ostala pred vrati parlamenta.
Podobne, verjetno še celo večje težave ima SLS, ki jo vodi prav tako nekarizmatični Marko Zidanšek. V nasprotju z NSI je stranka v tem mandatu v opoziciji, javnomnenjske raziskave pa ji za zdaj ne napovedujejo vrnitve v parlament. SLS po novem za vrat diha še nedavno ustanovljena Nova ljudska stranka nekdanjega župana Maribora Franca Kanglerja, ki je bil v še ne tako daljni preteklosti eden najbolj prepoznavnih političnih obrazov SLS, a so ga po aferi z radarji in sodnimi postopki vrgli iz stranke.
Če bo SDS ohranila primat na desnici, in zdaj kaže tako, je verjetnost, da bi prišlo do oblikovanja nekakšne velike koalicije, precej majhna. Transmisijske stranke Foruma 21 ne bodo šle nikoli v koalicijo z Janševo stranko, tudi če bi bile v njej enakopraven partner. Vprašanje je, ali bi bila takšna koalicija sploh smiselna za desnico, saj bi morali z levico gotovo skleniti nekaj »kravjih kupčij«, kar bi samo še podaljšalo sedanje stanje statusa quo, ki za prihodnost velike večine državljanov, izvzemši »prvorazredno« levičarsko elito, ne bi bilo dobro. Slovenija potrebuje reformno koalicijo, ki bi v družbi bila sposobna narediti preboj in tudi poseči v prenekatere privilegije, na to pa levica nikoli ne bo pristala. Korenite reforme, ki bi državi dale nov zagon, lahko izpelje samo desna koalicija. Če bi bilo levičarjem kaj do tega, bi to naredili v tem mandatu, ko imajo skupaj z opozicijskimi sateliti v državnem zboru najštevilnejši glasovalni stroj po osamosvojitvi – kar ustavno večino.
Slovenska desnica potrebuje najmanj 46 glasov. Samo tri stranke (SDS-NSI-SLS) tega števila ne morejo doseči, skupaj z novimi igralci na političnem prizorišču je to mogoče. Bazen neopredeljenih (pasivnih) volivcev je precej velik, in je kot kažejo podrobnejše analize javnomnenjskih raziskav, na ideološki osi levo-desno približno razdeljen na polovico. Na prihodnjih volitvah bo zmagala tista opcija, ki bo bolj uspešno nagovorila volivce, ki so se vdali apatiji.
Do naslednjih volitev je še nekaj časa, da se tako stare kot nove stranke na desnici pozicionirajo in se na koncu doseže zmagovita kombinacija.