Natasha Diddee Svet24.si

Priljubljena blogerka leta živela brez želodca, ...

spanje, raziskava Svet24.si

Sanje pod nadzorom

1663812312-036mv Necenzurirano

Kakšna stavka? Največja zasebna klinika podira ...

kucan drnovsek bobo Reporter.si

Kučanova huda napaka: Drnovška je imel za ...

kozelj ronaldo Ekipa24.si

250 evrov kazni za Janeza, kar pa ne bo šlo iz ...

lara, topki, skrito-v-raju Njena.si

Skrito v raju: Skrivnost Larinih pletenih topkov

novak djokovic Ekipa24.si

Je zaradi tega počilo med Đokovićem in ...

Naročilo knjige OZADJE REPORTERJA IN MAGA
Kolumnisti

Silvester Šurla: Živi mrtveci

Deli na:
Silvester Šurla: Živi mrtveci

Zgodilo se je že 30. avgusta. Na pločniku, pred vrati ministrstva za gospodarstvo, je okrog 16. ure stal Janez Zemljarič in se, čakajoč na taksi, drl v telefon: »Takoj hočem sestanek!« Po naključju je ravno tedaj prišel mimo Reporterjev fotograf Primož Lavre. »Kaj pa hočeš? Kaj me fotografiraš?« je nekdanji šef Udbe ob vstopanju v avtomobil besno vpil na našega fotografa.

Zemljariča smo ujeli s »spuščenimi hlačami na kraju zločina«. Zarotniška teorija o stricih iz ozadja se je nazorno potrdila v praksi. Zemljarič, ki bo 30. decembra dopolnil 88 let, očitno nikoli ne bo zrel za pokoj. Naj se ve, kdo je v resnici na oblasti. Kdo ima vedno odprta vrata ministrov »najbolj etične in moralne« vlade Mira Cerarja. »Mora biti jasno, da smo v tej deželi na oblasti mi, komunisti. Če ne bi bili mi, bi bil kdo drug, toda ni tako in tudi nikoli ne bo!« To že večkrat ponovljeno misel je patentiral Stane Dolanc. Še en partijski trdorokec, ki je bil le tri leta starejši od Zemljariča, a je v večna lovišča odšel že skoraj pred dvema desetletjema, 13. decembra 1999.

Zemljariču ne gre za komunizem, najbrž mu tudi nikoli v resnici ni šlo, njegova ideologija je denar. Kronično pa verjetno še vedno boleha za zasvojenostjo z močjo in vplivom. Tega se je nalezel že v bivšem režimu, ko je opravljal kar precej pomembnih funkcij, nazadnje je bil med letoma 1984 in 1989 podpredsednik Zveznega izvršnega sveta SFRJ v Beogradu. Bolj na začetku kariere, dobrih pet let (1968–1973), je bil direktor Kliničnih bolnišnic v Ljubljani. Čeprav je od tega minilo že več kot štirideset let, je Zemljarič vse do danes ohranil velik lobističen vpliv v slovenskem javnem zdravstvu.

Neregistrirani lobist Janez Zemljarič na gospodarskem ministrstvu 30. avgusta ni bil prvič, to je bil že njegov tretji obisk v sedanjem mandatu, na dveh sestankih je bil prisoten tudi gospodarski minister Zdravko Počivalšek. Če ga ne bi po naključju zalotili pred vrati, ko je odhajal, zadeva najbrž nikoli ne bi prišla v javnost. Ko je kolega Igor Kršinar začel preverjati, kaj je Zemljarič tam počel, se je začelo takoj zapletati in urejati stvari za nazaj. Ne brez razloga, saj sta bili v nezakonito lobiranje vpleteni obe strani. Na koncu so začeli motoviliti še v Štefančevi KPK. Vse z namenom, da se Zemljaričeve obiske nekako zrelativizira, da zgodba ne dobi kakega večjega odmeva v javnosti.

Z Zemljaričevim nezakonitim lobiranjem za projekt Izolski otok se odpira Pandorina skrinjica zakulisnega funkcioniranja oblasti. Postavlja se vprašanje, koliko podobnih obiskov je še bilo, pa so javnosti ostali prikriti. Koga vse je v petindvajsetih letih samostojne Slovenije Zemljarič obiskoval in kdo vse je k njemu v pisarno hodil po blagoslov za take in drugačne posle? Prav grozljivo je, da je ostareli šef Udbe vedno dobrodošel pri najvišjih državnih funkcionarjih. Pa ne samo on, zemljaričev take in drugačne sorte je gotovo še precej. Spomnimo se obiska nekdanjega predsednika države Milana Kučana v kabinetu tedanje premierke Alenke Bratušek spomladi leta 2014. Domnevni pogovor o višjem DDV je privedel do razkola v Jankovićevi Pozitivni Sloveniji, nato pa do predčasnih volitev, na katerih je režimu Foruma 21 uspel veliki met.

Tudi če bi bilo v primeru Zemljaričevih obiskov pri gospodarskem ministrstvu Počivalšku vse po pravilih, bi to še vedno metalo zelo čudno luč na državo. Udba, ki ji je Zemljarič načeloval, ni bila humanitarna, ampak kriminalna organizacija, to je pred leti zapisalo celo vrhovno sodišče. Bila je udarna pest totalitarnega režima, ki je s pridevnikom socialističen dejansko deloval na mafijski način. Vsaj najvišji predstavniki države bi se morali že zaradi tega izogibati stikov s tako spornimi in razvpitimi posamezniki, kot je Zemljarič. Ko je zadeva prišla v javnost, bi pričakovali, da bi premier Cerar svojega ministra vprašal po zdravju, saj je šlo za prvorazredni politični škandal. Pa tega ni storil, saj že ve, zakaj. Stricem iz ozadja mora biti hvaležen, da je zadnji dve leti v vladni palači na Gregorčičevi.

Zdravko Počivalšek je pred prihodom na ministrsko funkcijo v javnosti veljal za uspešnega direktorja Term Olimja. A voditi zdravilišče je eno, ministrstvo za gospodarstvo pa nekaj povsem drugega. Počivalšek je na ta položaj, ki mu ni kos, očitno prišel po pomoti, ker drugega, bolj usposobljenega kandidata niso mogli najti. Možakar precej robatega značaja je močno hendikepiran, saj ne govori angleško in se zato izogiba srečanjem s predstavniki tujih podjetij. S potencialnimi tujimi investitorji, kot je bil denimo IBM, ki se je nazadnje namesto za Maribor odločil za Zagreb. Vedno pa najde čas za Zemljariča, s katerim se najbrž lahko pogovarja tudi srbohrvaško.