Pred dvema tednoma je poslovnež Robert Ličen v intervjuju za Reporter odkrito spregovoril o delovanju slovenske politike. Dolga leta je naivno mislil, da politika nastavlja gospodarstvenike, potem pa je ugotovil, da ni tako: »Lobiji nastavljajo politiko, potem pa morajo politiki – nekateri, ne vsi – to plačati. Vrnejo tako, da ljudi iz lobijev postavijo na položaje, seveda v državnih podjetjih.« Vsekakor zanimiva ugotovitev iz prakse, ki je verjetno precej blizu resnici vsaj v nekaterih primerih.
Za davkoplačevalce je običajno enako slabo, ko politiki nastavljajo direktorje po državnih firmah ali ko lobiji nastavljajo politike, ki jim nato vračajo kadrovske usluge. Pri prvem in drugem so državna podjetja le v funkciji molznih krav za posvečene, kar gre skoraj vedno v škodo državljanov, ki morajo plačevati visoke davke, da politiki na oblasti nato s proračunskim denarjem pokrivajo nastalo škodo.
Najbolj plastičen primer je že druga sanacija državnih bank, ki se meri v milijardah evrov, in glede na razvoj dogodkov zadnjih let ni nujno, da je zadnja. Bermudski trikotnik, v katerem še vedno izginja največ davkoplačevalskega denarja, sestavljajo Slovenski državni holding (SDH), slaba banka (DUTB) in največja državna banka NLB. Slaba banka prodaja nepremičnine, pri čemer si izbrani posredniki, nepremičninska agencija razvpite tajkunske svetovalke Nine Plavšak denimo, obetajo lepe provizije (več o tem ekonomist Rado Pezdir v tokratni številki Reporterja), prava »kriminalka« pa se te dni odvija v Stožicah.
Balkanski kralj banan (Derby) Izet Rastoder menda zdaj za piškavih 15 milijonov evrov kupuje nasedli Jankovićev gradbeni projekt, v katerega so državne banke, največ NLB, zmetale za sto milijonov evrov kreditov. Na koncu bomo razliko v višini 85 milijonov evrov očitno plačali davkoplačevalci, Rastoder pa bo s preprodajo kompleksa srbskemu tajkunu Miroslavu Miškoviću (Delta Holding) spet zaslužil nekaj milijonov evrov. Verjetno pa tudi ljubljanski »šerif« pri teh transakcijah ne bo ostal praznih rok, saj bo imel pomembno vlogo pri pogajanjih o koncu javno-zasebnega partnerstva.
Kamorkoli se stvari v tej državi zasučejo, vedno eni in isti posvečeni krogi na veliko profitirajo. Slovenija je pač umazana mafijska država, večina kriminala belih ovratnikov pa še naprej ostaja nesankcionirana. Sem in tja slovensko pravosodje obsodi kakega Boška Šrota ali Hildo Tovšak, da se ljudstvo malo pomiri, veliko barabij tranzicijskih kriminalcev pa sploh nikoli ne pride do sodišč, ker ostajajo za nedoločen čas »v fazi preiskave« nekje globoko v predalih na Nacionalnem preiskovalnem uradu (NPU). Za to lahko v zameno za bogato plačilo na račun svojega svetovalnega podjetja poskrbi kak bivši direktor policije, ki ima tam še vedno velik vpliv.
Da politiki na oblasti nastavljajo direktorje podjetij, bank in zavarovalnic, je treba vzeti v zakup državnega lastništva, ki je leta 2016 v Sloveniji v primerjavi z mnogimi državami nenormalno veliko. Bolj problematično pa je, da lobiji nastavljajo politiko, ki jim nato vrača usluge, kar pod velik vprašaj postavlja elementarna načela demokracije. Nimajo samo v ZDA močni lobiji in velike korporacije vpliv na politiko, to se dogaja tudi drugod po svetu, tudi v Sloveniji. V tujini za takšne umazane sprege med politiki in zasebnim biznisom, ki gredo skoraj vedno v škodo davkoplačevalcev, uporabljajo poseben izraz, pajdaški kapitalizem (ang. crony capitalism).
Pod vlado Mira Cerarja je v novejši slovenski zgodovini nastalo najbolj ugodno gojišče za pajdaški kapitalizem. Bolj je neka vlada šibka, bolj ta cveti. Prav premierjeva stranka SMC je tipičen primer ugrabitve politike od vplivnih lobijev, ki pod dežnikom Foruma 21 dejansko vladajo v državi, Cerar pa je le njihova politična marioneta za enkratno uporabo. Vpliv lobijev pa ne seže samo v izvršno, pač pa tudi zakonodajno in sodno vejo oblasti ter v številne organizacije na področju civilne družbe. Vplivneži zastopajo svoje zasebne interese in si za to podredijo tudi politiko. Ne samo oblast, tudi opozicijske stranke so njihova tarča. Pri tem jih vodi en sam cilj – spraviti čim več državnega (davkoplačevalskega) denarja v svoje zasebne žepe.
Pred petindvajsetimi leti so bile dovoljene sanje, potem je prišel nov dan. Milan Kučan, ki je v funkciji predsednika predsedstva na osamosvojitveni večer izrekel to misel, je že dobro vedel, koliko je ura. Komunistična partija, kjer je naredil kariero in bil tudi njen šef, je ves čas delovala po principu mafije, ki je ugrabila državo. Kučan je ob spremembi režima in formiranju neodvisne Slovenije te kriminalne metode obvladovanja države samo prilagodil novim razmeram. Njegova hobotnica pa je z leti dobila razvejen (lobistični) podmladek, ki še danes na veliko »hara« po državi.