Poti nazaj ni več. Prisojena dosmrtna ječa za dva vodilna hrvaška udbovca odpira Pandorino skrinjico tudi v Sloveniji. Janezu Zemljariču, Silvu Gorencu, Martinu Koširju, Ivanu Erženu in Borisu Mužiču, še živečem cvetoberu mogočnežev komunistične tajne policije, so se v teh vročih avgustovskih dneh gotovo zatresle hlače. Okrutni zločini Udbe vsaj v Nemčiji nikoli ne zastarajo.
Povsem ravnodušen ne more biti tudi Milan Kučan, ki je kot visoki funkcionar bivšega režima soodgovoren za kriminalno uničenje udbovskih dosjejev spomladi leta 1990. Pa ne samo to, Kučan bo težko koga prepričal, da kot nekdanji partijski šef ni ničesar vedel o udbovskih likvidacijah, ki so se dogajale vse do konca osemdesetih let. Še vedno do konca ne povsem pojasnjen ostaja tudi umor Ivana Krambergerja leta 1992, ki ga naj bi organizirala ista udbaška mreža, ki je preživela spremembo režima. Nekaj o tem menda ve tudi tedanji notranji minister Igor Bavčar, slovenska javnost pa po 24 letih od okrutne smrti dobrega človeka iz Negove še vedno čaka, da bi se mu razvezal jezik.
Ostareli udbovci v resnici ne gredo nikoli v pokoj. Janez Zemljarič (letnik 1928), tako ljudski glas, zadnje leto posluje kot že dolgo ne. Spomnimo – februarja 2014 je v javnost prišel policijski dokument o grožnjah s smrtjo Janezu Janši. Po podatkih policijskega informatorja je konec novembra 2012 potekal sestanek v prostorih podjetja ETI-PAR. Zemljarič naj bi Janšo krivil za gospodarski polom Slovenije, da naj bi tedanji premier uničil gradbeni sektor in pri tem vidno razburjen s pestjo tolkel po delovnem pultu ter vpil: »Janšo je treba ubit, ubit, ubit!«
Policijski informator, ki je bil priča temu dogodku, zaradi bojazni za lastno varnost ni želel biti imenovan, povedal je še, da je bil že na začetku devetdesetih na enem od srečanj, ki jih je organiziral Zemljarič. Že tedaj naj bi tekla beseda o tem, kako se znebiti Janše. Na tem srečanju naj bi bil tudi bivši vodja SDV za Primorsko z vzdevkom Dule, ki naj bi dejal, da bi morali Janšo ustreliti, ko je bil še čas za to, to je med osamosvojitvijo.
Ko je bil policijski dokument objavljen, je Zemljarič seveda vse zanikal, češ da gre za umazane laži in grobe žalitve njegove osebnosti in dobrega imena, in zagrozil, da bo storil vse, da se tisti, ki naj bi ga lažno naznanil, odkrije in ustrezno kaznuje. Po odvetniku je sporočil, da ni morilec, da ni bil vpleten v teroristične akcije in likvidacije, ki jih je zagrešila Udba, saj da je tudi tedaj, ko je bil šef SDV, vedno spoštoval pravni red in ustavo.
Vas zanima, kaj je v tej zadevi naredila policija? Praktično ničesar! Predkazenski postopek o domnevnih Zemljaričevih grožnjah menda sploh ni bil izveden, čeprav je tedanji šef policije Stanislav Veniger v dokumentu, ki je bil naslovljen Centru za varnost in zaščito (z namenom, da to informacijo upoštevajo pri varovanju predsednika vlade), zapisal, da kriminalistična preiskava še poteka. Na policiji so pojasnjevali, da veljavna zakonodaja za takšne grožnje s smrtjo predvideva pregon na zasebno tožbo in ne po uradni dolžnosti. Ukrepali menda tudi niso zato, ker so menili, da ni nevarnosti, da bi do uresničitve grožnje lahko prišlo. Ja, res neverjetno, a očitno zelo verjetno v Sloveniji!?
Nato je bila sredi junija 2014 – dva dni pred tem, ko so sredi volilne kampanje v zapor pospravili Janšo – na sedežu enega od Zemljaričevih podjetij opravljena hiša preiskava zaradi afere operacijske mize, ki se je od njenega razkritja v Magu vlekla že več kot deset let, a so nekdanjega šefa Udbe (ta je bil v svoji karieri tudi direktor ljubljanskega Kliničnega centra, do danes je obdržal izjemno velik vpliv v javnem zdravstvu), po nekaj urah pridržanja izpustili na prostost. Tudi v tem primeru se na koncu ni zgodilo nič, po vsej verjetnosti je šlo za še eno zlorabo policije v politične namene, da bi nekako amortizirali, da je režim, ki ga poleg Kučana najbolj uteleša prav Zemljarič, za rešetke, že drugič v novejši slovenski politični zgodovini, spravil Janšo.
Jeseni 2014, torej istega leta, samo nekaj mesecev kasneje, sta se Janez Zemljarič in Silvo Gorenc ponovno znašla v središču javne pozornosti, ko sta prikorakala na ljubljansko okrožno sodišče – zaradi pisanja o zločinih Udbe kazensko preganjata našega novinarja Igorja Kršinarja in fotografa Primoža Lavreta. Zadeva na sodišču stoji že dve leti, glavna obravnava še ni bila razpisana. Ko bo, bo to velik škandal, ki bo gotovo odmeval preko slovenskih meja – v Nemčiji udbovcem za storjene zločine prisojajo dosmrtne kazni, v Sloveniji pa udbovci preganjajo preiskovalne novinarje.
Po svoje nič kaj presenetljivo, saj je Slovenija zadnja udbovska oaza. Milan Kučan, vrhovni šef Foruma 21, najvplivnejšega omrežja v državi, je s šefi Udbe še vedno v zelo tesnem razmerju, o čemer pričajo tudi fotografije, ki so objavljene na tokratni naslovnici Reporterja. Gre za udbovsko bratovščino v krvi in denarju.