Zdi se, da je na vrhuncu moči in da je nad njim samo še modro nebo. Na banki ima 70 milijonov evrov gotovine in si misli, da lahko prevzame kogarkoli. Vozi prestižnega porscheja, kupil si je časopis in si dal napisati knjigo. Ni mu več dovolj, da je prvi na vasi, želi si biti tudi glavni v mestu. Njegovo ime se je že večkrat omenjalo med kandidati za predsednika vlade, a je javno zanikal, da bi ga ta položaj v resnici sploh zanimal. Formalno je že v pokoju, dejansko še vedno vleče glavne niti v idrijski skupini FMR in Kolektorju.
Ne vidi rad, da mu pravijo tajkun, a sam to razvpito oznako uporablja za druge. Še posebno za Edvarda Svetlika (Hidria), njegovega dolgoletnega rivala iz idrijske doline. V resnici sta oba tajkuna in si lahko kar podata roki. Do premoženja, ki ga imata pod palcem, se ne pride samo s plačo. Tranzicijo sta tako Petrič kot Svetlik na valovih razvpitega nacionalnega interesa znala obrniti sebi v prid. Petrič se je v primerjavi s Svetlikom dlje časa pretvarjal, da je enak med enakimi in ni živel na tako visoki nogi. Rad je govoril, da ne dela le zase, ampak predvsem za dolino. A so na koncu tudi pri njem očitno popustile zavore. Navsezadnje ima družina Petrič po oceni revije Manager za 23,8 milijona evrov premoženja, živi pa se samo enkrat.
Zadnje čase mu gre res vse kot po maslu, posli cvetijo kot že dolgo ne, a kjer je prelepo, se rado kaj zalomi. S konsolidacijo lastništva v krovni družbi FMR se mu je prikradel širok nasmeh na obraz. To jemlje tudi kot popravo krivice, ki mu naj bi bila povzročena pred devetimi leti, v času prve Janševe vlade. A v poslu so vedno vzponi in padci. Tudi Petriču se je v zadnjih letih nekajkrat zalomilo, ko je denimo stegoval svoje lovke po ljubljanskem Litostroju in novogoriški Iskri Avtoelektriki (danes Letriki). Na drugi strani mu je padla sekira v med s prevzemom Etre, veliko si obeta tudi od prevzema Cestnega podjetja Nova Gorica (CPG), zlasti če mu bo s političnim lobiranjem uspelo dobiti posel graditve drugega železniškega tira med Divačo in Koprom.
Danes velja za prvega tajkuna Foruma 21, nenazadnje so mu kot zaupanja vrednemu članu dovolili, da je za male denarje lahko kupil največjo časopisno hišo. A Delo je spolzek teren, ki ga lahko na koncu pokoplje, tako kot je njega dni laškega tajkuna Boška Šrota. Prevzetnost je očitno nalezljiva bolezen, to je bilo večkrat opaziti z naročenimi hvalospevi na njegov račun na straneh Dela in Slovenskih novic. Z medijsko močjo je Petrič postal eden najbolj nedotakljivih mogočnežev v državi, to pa gre nekaterim že pošteno na živce. Če bo svojim političnim botrom (Kučanu in Golobiču) zrasel čez glavo, je to lahko zanj usodno. Odprte nima samo ene fronte, ne sovraži samo Svetlika, je tudi zapriseženi nasprotnik »čudežnega dečka« paradržavnega premoženja Boruta Jamnika, ki naj bi mu v preteklosti prav tako prekrižal pot. Petrič velja za zamerljivega in maščevalnega človeka.
Javno napada tudi Svetlikovo odvetnico Nino Zidar Klemenčič in njenega moža, pravosodnega ministra Gorana Klemenčiča ter ju povezuje s kriminalističnimi preiskavami, v katerih se je znašel. Pri lastninjenju Kolektorja, sodeč po številni dokumentaciji, ki je bila v preteklosti objavljena v medijih, ni vse tako čisto, kot rad razlaga Petrič. Če bi bilo, se idrijski mogotec ne bi tako zelo upiral izrednim revizijam, preiskovalni sodnik pa maja letos ne bi odredil hišne preiskave. Tako pa za zdaj obstaja utemeljen sum, da so Petrič in njegovi kompanjoni pri prevzemu Etre Kolektorjevim družbam povzročili za 3,2 milijona evrov škode, sebi pa enak znesek nezakonite koristi.
A to ni edina domnevno sporna zadeva. Hidria je v NPU že leta 2011 zoper Petriča vložila dve ovadbi zaradi suma zlorabe položaja in suma davčne zatajitve, saj naj bi izvajal sporna nakazila podjetjem v davčnih oazah in s tem škodil FMR oz. njenim lastnikom, tudi Hidrii. Da so kriminalisti dolgih pet let mečkali s preiskavo teh poslov, ki še vedno niso v celoti razjasnjeni, naj ne bi bilo naključje. Kakšna, če sploh, bi lahko bila pri tem vloga nekdanjega direktorja policije Marka Pogorevca, ki je postal eden glavnih Petričevih zaupnikov, lahko samo ugibamo.
Nekaj je gotovo – dokler se sumi ne razčistijo, Stojan Petrič ne more povsem mirno spati. Morda je prav zaradi tega še toliko bolj politično zvest Kučanu, da hodi celo na predstavitve Repetove biografije Prvi predsednik. Leta 2004, ko je Kučan ustanovil svoje združenje, se njegovo ime v množici gospodarstvenikov ni kaj posebno izpostavljalo. Ob deseti obletnici Foruma 21 pa je bil eden redkih menedžerjev, ki je v družbi z Janezom Škrabcem prikorakal na ljubljanski Magistrat. A tudi članstvo v tej razvpiti organizaciji ni stoodstotni garant, da se ti ne more zgoditi nič. Tudi Bine Kordež je nekoč veljal za velikega Kučanovega prijatelja in si domišljal, da lahko počne, kar se mu zljubi, pa je zaradi mahinaciji pri menedžerskem odkupu Merkurja vseeno pristal za zapahi. Merkur sicer ni primerljiv s Kolektorjem, pa vseeno …