Ni mogoče povsem izključiti, da bi lahko iz famoznega Act Tanka nastala nova politična stranka tik pred naslednjimi volitvami. Po dobrem letu in pol zatišja se bo to sredo popoldne skrbno izbrana druščina povabljenih spet zbrala za zaprtimi vrati v Klubu Cankarjevega doma na okrogli mizi pod naslovom Sistem za boljšo demokracijo. Še to jesen nameravajo ustanoviti zavod, do nove politične stranke, nekakšne novodobne SZDL, je nato lahko samo še korak.
Pred desetimi leti je po podobnem postopku nastajal Zares Gregorja Golobiča, leta 2014 pa Verjamem Igorja Šoltesa. Je zdaj (spet) na potezi Marko Voljč, da postane nekakšen »nov obraz« na slovenski politični sceni? Voljč je sicer zelo znan obraz, posvetovanj in okroglih miz pa najbrž ne prireja samo zato, da bi angažiral čim širši spekter posameznikov iz civilne družbe, da bi bilo v tej državi v prihodnje bolje. Ali pa da bi s tem le spodbujal dialog med različno mislečimi.
Ko so pred prvo seanso Act Tanka novinarji Voljča vprašali, ali ima politične ambicije, je odgovoril, da pri njegovih letih najbrž obstaja še kaj bolj privlačnega, kot je politika, da si želi biti le družbeno vključen. Nekoliko drugačnega mnenja je bil nekdanji strokovni direktor zavoda Ypsilon Žiga Vavpotič, ki ni izključil možnosti, da bi se kakšen del njihovega miselnega središča – to je slovenski prevod za think tank – pozneje res politično aktiviral.
Tisti, ki poznajo vsaj nekaj slovenske politične zgodovine, bi se morali pred javnostjo zaprtih sestankovanj, ki jih prireja nekdanji direktor NLB (1992–2004), na daleč izogniti. Še posebno oni, ki jih ali se sami uvrščajo na desno stran političnega ali vrednostnega spektra, a imajo očitno dolgočasne službe na fakultetah in so zato neznansko počaščeni in veseli, če jih kdo povabi v kako bolj elitno družbo na paberkovanje. Pa čeprav je to Marko Voljč, ki nikoli ni slovel po vlogi kakšnega zaskrbljenega razumnika. Naivnost pri nekaterih očitno res ne pozna meja.
Voljč ni nepopisan list, v politiki sploh ne. V samostojni Sloveniji se je njegovo ime že dvakrat uporabilo pri neuspešnem naskoku na funkcijo predsednika vlade. Nazadnje se je v začetku leta 2012 Voljča spomnil tedanji predsednik republike Danilo Türk. To se je dogajalo po političnem polomu relativnega zmagovalca parlamentarnih volitev Zorana Jankovića, ki mu ni uspelo oblikovati vladne koalicije. Türk je s politikantskim preigravanjem skušal preprečiti mandatarstvo Janezu Janši, a je njegova pobuda, da bi Voljč postal nekakšen tehnični mandatar, hitro propadla. Podobno kot leta 1992, ko v parlamentu ni mogel zbrati dovolj glasov, da bi uspela konstruktivna nezaupnica tedanjemu predsedniku vlade Lojzetu Peterletu.
Gre za preverjen kader že iz bivšega režima: nad Voljčevo kariero v bančništvu naj bi vseskozi bedel pokojni Niko Kavčič, ki je bil eden od ključnih stebrov vzporedne udbovske ekonomije. Leta 2004 ga je s položaja predsednika uprave NLB odnesla afera Sigma, a je takoj spet pristal v udobnem fotelju – pri belgijski bančni multinacionalki KBC, ki je lastniško nasedla v naši največji državni banki. Danes je Voljč kot predsednik nadzornega sveta Gorenja še vedno pomemben člen tranzicijske gospodarske elite. Velik vpliv ima tudi po svoji tretji ženi Romani Kovacs, ki bogato služi in kadruje po državnih skladih in podjetjih.
Čeprav prvo srečanje Act Tanka ni prineslo kakega posebnega rezultata (po pripovedovanje nekaterih prisotnih naj bi bila razprava na smrt dolgočasna, govorili naj bi veliko, povedali pa bolj malo), to ne pomeni, da se zadeve tokrat ne bodo premaknile naprej. Tudi zato, ker smo v drugem polčasu mandata Cerarjeve vlade in se nove volitve poslancev v državnih zbor hitro bližajo. Namesto Cerarjeve SMC, ki ji raziskave javnega mnenja ne kažejo posebno dobro, je očitno treba imeti v ognju več žezel. Eno med njimi bi lahko bil tudi Act Tank kot nekakšna zasnova, iz katere bi lahko vzklila nova politična sila, ki bi poskušala nagovoriti čim širši spekter volivcev od leve proti desni.
Neopredeljenih, ki svojega glasu ne bi dali nobeni od strank ali se volitev sploh ne bi udeležili, je na političnem trgu trenutno malo morje. Medtem ko na desni strani zazdaj nastajajo le stranke z bolj radikalnim programom, pa je režim Foruma 21 očitno spet segel po preizkušenem receptu – pobrati tudi čim več volivcev na sredini in še malo v desno. Tistih volivcev, ki jih med sabo na mrtvo sprti »pomladniki« očitno ne znajo in ne zmorejo več nagovoriti.