Bog je! Tako bi lahko dejali nekoliko privoščljivo. Če že ne bo odgovarjal za finančni bankrot mariborske nadškofije, kar bi najbrž moral, je bil Mirko Krašovec, upravičeno ali ne, pravnomočno obsojen na tri leta zapora v zadevi Betnava zaradi napeljevanja h goljufiji na škodo EU. V primerjavi z nekaj sto milijonov dolgov, ki so jih za sabo pustili cerkveni Zvonovi, je šlo v tem primeru za relativno majhen znesek, za nezakonito pridobitev 1,7 milijona evrov kohezijskih sredstev. A Krašovca je za rešetke za sabo očitno potegnila Hilda Tovšak, ki je v zadevi Betnava pred leti krivdo priznala in se s tožilstvom pogodila za petletno zaporno kazen.
Mirko Krašovec je bil alfa in omega mariborskih cerkvenih financ. Bil je nad vsemi, nad poslovodstvom cerkvene družbe Gospodarstvo Rast in upravami finančnih holdingov, ki so jim dali pomenljivo ime »Zvonovi«. Bil je tisti cerkveni mogočnež, ki je pri ključnih poslih dajal zadnji pečat. Najbolj zaslužen za kopičenje »božjih milijard«, tudi med najbolj odgovornimi za eno največjih finančnih polomij Katoliške cerkve v Evropi. Pred desetimi leti je bil na vrhuncu moči, potem se je začela strma pot navzdol, ki jo je, to moramo priznati, povzročila tudi zadnja svetovna finančna kriza.
Leta 2005 je Gospodarstvo Rast, ki ga je ustanovila mariborska nadškofija, postalo večinski lastnik holdinga Zvon Ena. A najbolj usodna, po vsej verjetnosti sprejeta na relaciji Mirko Krašovec – Miran Kramberger, je bila odločitev, da T-2 gradi lastno optično omrežje. Odstopljeni ljubljanski nadškof dr. Anton Stres, ki je prišel za škofa v Maribor februarja 2009, ko so bile usodne odločitve že sprejete, je pred leti v intervjuju za Reporter dejal, da je šlo za finančni zalogaj, ki mu niso bili kos. Največji investicijski ciklus je bil leta 2006 in še 2007, projekt, ki je na koncu obvisel kot mlinski kamen za vratom Zvona Ena, so z visokimi posojili financirale državne banke, po nastopu gospodarske krize pa mu zaprle pipico.
Siva eminenca T-2 od samega začetka, najbrž še takrat, ko je bil v službi na Telekomovem Siolu, je bil omenjeni Miran Kramberger. To je na koncu, v postopku prisilne poravnave T-2, ko je skušal unovčiti kar 3,4 milijona visoko terjatev, upraviteljici priznal celo sam. Kramberger pa ni bil kdorkoli, bil je nečak nekdanjega dolgoletnega mariborskega nadškofa Franca Krambergerja, ki je zaradi finančnega škandala tudi moral oditi z visokega cerkvenega položaja.
A pot v finančni pekel se je začela tlakovati že v začetku devetdesetih, ko je Krekova družba za zbiranje lastninskih certifikatov leta 1994 ustanovila tri pooblaščene investicijske družbe (pide): Zvon, Skalo in Klas, ki jim je uspelo zbrati za več kot 41 milijard tedanjih slovenskih tolarjev certifikatskega premoženja. Leta 2006 je vrednost delnic in deležev v številnih slovenskih podjetjih, ki jih je mariborska nadškofija upravljala po finančnih holdingih, znašala že skoraj 74 milijard tolarjev.
Mali delničarji, ki so svoje certifikate zaupali Krekovim skladom, so na koncu potegnili kratko, podobno se je zgodilo pri drugih pidovskih baronih – Darku Horvatu ali Igorju Lahu. Koncentracija premoženja, čeprav so se sklicevali na Janeza Evangelista Kreka in njegov čut za socialno pravičnost, do malih delničarjev ni bila prav nič prizanesljiva. Na prvem mestu, kar je v poslovnem svetu normalno, je bil seveda profit. V ta namen je Krekova družba ustanovila tudi podjetje v davčni oazi v Amsterdamu.
Finančna moč je obsedla tudi Mirka Krašovca, ki je v letih debelih krav vozil BMW, se še bolj visoko nosil in se bahavo družil z Boškom Šrotom, Janezom Bohoričem, Hildo Tovšak in podobnimi tajkunskimi kalibri. Na očitke, da niso prav nič boljši od drugih tajkunov, ki so brezsramno grabili premoženje, se je vedno rad potrkal po prsih in odgovarjal, da bo Krekov gospodarski sistem dolgoročno finančno kril pastoralne projekte.
Visoko rizične posle so gotovo podpirali tudi mnogi drugi cerkveni dostojanstveniki in razumniki, ki si zadnja leta v javnosti poskušajo pilatovsko oprati roke in prevaliti vso krivdo na Krašovca, ki je res imel najpomembnejšo vlogo. Če ne bi bilo tako, bi ekonoma mariborske škofije še pravočasno ustavili, pa ga niso. Pohlep in želja po hitrem bogatenju sta bili premočni. V tranziciji se jim je ponudila priložnost, da ne bodo več revni kot cerkvene miši.
A tvegana igra se na koncu ni izšla. Ne samo to, spremenila se je v veliko finančno katastrofo v breme davkoplačevalcev. Samo dolgovi obeh Zvonov in T-2, ki so bili iz NLB preneseni na slabo banko, znašajo skoraj 300 milijonov evrov.